Zanimivo je, da so dela, povezana prek skupne vsebinske ideje, povezale tudi precej enotna atmosfera in sorodne kompozicijske rešitve, še posebno dela slovenskih skladateljic pa so se zdela kot nekakšen hommage osnovnemu Lebičevemu združevanju modernističnega in zgodovinskega. Ne verjamem, da so skladateljice pri tem zavestno sledile Lebičevemu izrazu ali slogu, temveč je ta najbrž posledica slovenske zborovske tradicije, ki je prej ko ne konservativna in se sodobnemu odpira lažje takrat, ko je slednje na videz pripeto na matrice preteklega. Najbolj tipična je v tem primeru skladba Nane Forte Clavus pungens acumine, ki razpada v vrsto kontrastnih odsekov, v katerih je skladateljica nanizala od ritmično pregnantnih mest do gostih polifonij ali zapletenejših vertikal ter s tem zboru ponudila dovolj možnosti za razkazovanje tako tehničnih kot tudi izraznih odlik. Če je bil nabor takšnih odsekov pri Fortejevi razprt v razmeroma širok slogovni raster, je bil v skladbi Vrhunčeve (Par koroških) spretneje nadzorovan in poenoten v konstantno živo pulziranje raznolike vokalne tvarine, ki je v zborovski stavek jasneje vnesla modernistične elemente.
Dirigentka Gregorc-Bukovčeva me je presenetila s svojimi neznačilnimi mehkimi gibanji, s katerimi je v prvi plan očitno postavljala glasbeno občutljivost. V izvedbo so se tako sicer prikradli majhni izvajalski zdrsi, od kakšne intonančne nečistosti do manjše ritmične nepreciznosti, a razumem jih kot davek doslednemu osrediščanju na glasbo: na ritmično pulziranje ali odpiranju poglobljeni duhovnosti (Nystedt, Šnitke). Tak pristop in tudi programska zasnova izdajata, da je APZ Toneta Tomšiča ponovno na »pravi« poti, poti odkrivanja novega, kar naj bi bila osrednja značilnosti mladih, ki tvorijo jedro zbora.
V tem kontekstu manj razumem tradicionalno ritualno končevanje letnih koncertov APZ ter vsesplošno navdušenje nad »himno« zbora Lipa zelenela je, skupinskim prepevanjem in izkazovanjem tesne povezanosti med nacionalnim in kulturnim, značilnim konceptom 19. stoletja. Seveda gre za pomemben del tradicije zbora, ne razumem pa nenavadnega tihega žarenja in navdušenja mladih nad nečim, kar sicer v vsakdanjem življenju z največjim užitkom zametujejo. Spoznanje morebiti, da najbolj uživamo ob nečem, kar je vstopilo v naš nezavedni kod, kar nam prinaša užitek, ne da bi natančno vedeli, zakaj.
