»Srček, boš še malo kave?« je vprašala Janet in ne da bi počakala na potrditev, začela polniti skodelice. »Čudovit naglas imate, od kod prihajate?« jo je zanimalo in na naš odgovor poznavalsko odvrnila: »Sovjetska zveza. Ja, poznam.« Vajeni takšnih odzivov smo zgolj navrgli ime Tita in se začeli basati z omletami, s katerimi bi lahko nahranili manjše vasi. Čeprav bi bila omemba Melanie trenutno bolj na mestu, pa se zdi, da se z njenimi premiki, oblačili in nagovori veliko bolj ukvarjamo tukaj kot pa prek luže. Zlasti v manjših krajih, v katerih smo se ob znameniti cesti Route 66 ustavili največkrat, so vajeni garati za preživetje in jih politika »tistih v Washingtonu« ne zanima pretirano. Cesta, ki so jo zgradili leta 1926, je letom primerno razpadajoča, podobno tudi moteli, hoteli, trgovine in druga podjetja, ki so cvetela in bogatela 60 let, dokler ni dvopasovnice nadomestila sodobna avtocesta. Danes se je treba boriti za vsak dolar in turista posebej ter upati, da vsa mladina ne bo pobegnila v bogatejše in modernejše metropole.
Hibrid namesto rožnatega kadilaka
Od nekdaj sem si predstavljala, da se bom na pot z vzhodne na zahodno obalo ZDA (ali obrnjeno, kot smo storili mi) podala v kadilaku, s slamnikom na glavi in vetrom v laseh. Le tako, sem si predstavljala, bi lahko vsaj za hip dosegla svobodo, ki jo ponuja neskončnost ceste, »nič za menoj, vse pred menoj«, o kateri je pisal Jack Kerouac. A ker je od najstniških let idealizma minilo že kar nekaj časa, življenje pa nas je naučilo praktičnosti, smo se iz Los Angelesa namesto v rožnatem avtu brez strehe svobodi naproti odpeljali v varnem belem hibridu. Streha nam je prišla že takoj prav, saj se je vedno sončna Kalifornija v času našega obiska ovila v sivino vetra in dežja, na poti v Arizono pa nas je celo presenetil sneg. Kopalke smo pospravili na dno nahrbtnikov, na plan pa izbezali kape in jakne.
Strahovi, da nam bo v avtomobilu, ki je za nekaj manj kot dva tedna predstavljal dom, dolgčas, so se že zelo hitro izkazali za neutemeljene. Voznik je bil osredotočen na promet in cesto (čeprav pri avtomatiku, ki ima na voljo tudi tempomat, misli hitro zbežijo stran od ravnine, ki ji ni videti konca), sovoznik je bil zadolžen za spremljanje obcestnih tabel in navigacijo, tisti na zadnjih sedežih, večinoma sem to bila edina predstavnica ženskega spola, pa je – oh, kako stereotipno – skrbel za oskrbo z vodo, s sadjem in za splošno počutje vseh prisotnih. Kot se za takšno potovanje spodobi, smo večinoma poslušali kantri s srce parajočimi besedili (»Najboljše, kar se ti lahko zgodi, je, da umreš v spanju«), ki smo jih presekali s kakšno slovensko poskočno (»O, Suzana« Rafka Irgoliča), vrhunec pa dosegli s triglasnim prepevanjem Priletela muha na zid, dokler ni zmanjkalo samoglasnikov.
Walmart, naš bog
Osrednji pogovori dneva, ki so se običajno začeli že po kontinentalnem zajtrku v obcestnih motelih (tu in tam smo naleteli tudi na vaflje, obogatene z javorjevim sirupom), so se vrteli okoli hrane. Prvih nekaj dni smo bili vzhičeni ob hamburgerjih, zrezkih, omletah, omakah, krompirju in še čem, kar tipično ameriškega ti postrežejo v tradicionalnih »dinerjih«, kjer priletne natakarice po petih minutah postanejo tvoje najboljše prijateljice (vendarle delajo za napitnino!). Tu in tam smo se ustavili v kateri od verig hitre prehrane, ki so se ob cesti bohotile na vsakih nekaj deset kilometrov – McDonald's, Wendy's, Burger King, Taco Bell, Subway, Dunkin' Donuts, Arby's, Pizza Hut, Panda Express… Nato smo odkrili Walmart, verigo ogromnih samopostrežnih trgovin, v katerih prodajajo vse od kruha, sladkarij, narezanega sadja pa do oblačil, opreme za dom, tablet in svinjskih parkljev v kozarcih. »In Walmart we trust,« bi se lahko pošalili s spremembo uradnega gesla ZDA, ki je sicer »V Boga zaupamo«. Trgovine so, ne zgolj v Ameriki, postale naš Gospod.
Po večini se o veri z Američani nismo pogovarjali, razen ko so nam jo skušali vsiliti. Že prvi dan sta nas med fotografiranjem osrednjega scientološkega centra v Los Angelesu nadobudna praktikanta na ulici skušala zvabiti na osebnostni test, a smo razpravo, ko smo ugotovili, da Toma Cruisa ravno tisti dan ni v stavbi, kar hitro končali. Edini drugi, vsaj bežen stik s Hollywoodom smo doživeli v mestu Albuquerque v Novi Mehiki, kjer smo se, opremljeni s posebej za to ustvarjenimi majicami, fotografirali pred hišo Walterja Whita iz serije Kriva pota.
V družbi veveric, ne pa kač
Čeprav smo nadvse uživali ob tkanju vezi z vsemi, ki smo jih srečali na poti (v motelih, trgovinah, restavracijah, barih, na bencinskih postajah ali ulici), pa smo najbolj uživali v trenutkih, ko smo se prepustili čudovitim stvaritvam narave. V Arizoni nas je popolnoma prevzela barvita pokrajina Velikega kanjona, kjer smo na moje veliko veselje nahranili nekaj veveričk (kač v olajšanje vseh treh nismo srečali), ki se ljudi – letno jih narodni park obišče kar pet milijonov – sploh ne bojijo. V isti zvezni državi nam je dih vzel tudi tako imenovani okamneli gozd (Petrified Forest). Gre za fosile podrtih dreves, stare kar 225 milijonov let, rdečo barvo lesu pa dajejo primesi železa. Vrhunec potovanja smo dosegli na jugu Nove Mehike, kjer smo se zaljubili v snežno belo puščavo White Sands, ki se razteza na okoli 400 kvadratnih kilometrih površine. Peščene sipine smo si najprej ogledovali kar iz avtomobila (nikar ne pozabite, da se v Ameriki lahko z avtom pride bolj ali manj kamor koli), nato pa pogumno zakorakali na naravno ustvarjene griče, s katerih se je razgled razprostiral kilometre daleč. Še nikoli v življenju se nismo počutili tako majhnih (neskončna belina iz ljudi ustvarja navidezne mravlje), ob zavedanju, da stojimo na eni najlepših točk sveta, pa tudi zelo hvaležnih in srečnih. Kot sicer na celotnem potovanju. In končno smo zares dojeli pomen verza »življenje je pot, ne cilj«, ki ga v uspešnici Amazing prepeva Steven Tyler.
