»Tak je šport. Če ne tvegaš, ne moreš nikoli zmagati. Včasih uspe, včasih ne. Padel sem, a sem jo odnesel z minimalno škodo. Borimo se naprej,« je Primož Roglič preprosto, človeško in brez drame prenesel padec v uvodni vožnji na čas v deževnem Düsseldorfu. Enemu glavnih favoritov med eksperti za kronometer so se sanje o rumeni majici razblinile že na enem prvih ovinkov. Po manj kot štirih kilometrih. Na polno ni zvozil do vmesnega časa, zato odpadejo teoretična razmišljanja, kako hiter je bil. A že to, da je kljub padcu zaostal le 52 sekund in končal tam, tam, kjer so 16 minut uvodne kolesarske resnice končali 'generali Contador, Aru, Fuglsang, Bardet, Pinot, Majka in Quintana, je zgovorno. »Dež me ni motil. Običajno tudi ne vpliva name. Tveganje sem vzel kot sestavni del. Ni uspelo, tako preprosto je to. K sreči imam le nekaj odrgnin. Gremo naprej. To je bila le prva priložnost. Še dvajset jih je,« se je razgovoril kolesar nizozemske ekipe.
V ekipi nizozemske loterije želijo tveganje. Poleg Rogliča so po tleh drsali tudi glavni sprinter Dylan Groenewegen in vsestranski George Bennett. »Če so ceste mokre, je mogoče voziti zelo varno, a ne tudi hitro. Za zmago je treba tvegati. Primož je peljal na vse ali nič. Naš drugi favorit Jos Van Emden (7. mesto, op. p.) ne in zato tudi rezultat ni tako dober,« je športni direktor Nico Verhoeven razložil pristop lova na etapno zmago. Nemci so bili prav tako razočarani. Svetovni prvak v vlogi prvega favorita Tony Martin je dosegel (le) četrti čas. Izgovarjajo se na veter. Privilegirani naj bi bili kolesarji z zgodnejšim startom.
Že prvi dan štirje kolesarji ekipe Sky med prvo osmerico
Čeprav ekipa Sky velja za najbolj mogočno, ugledno, najbogatejšo in najbolj inovativno, je bilo kljub vsemu presenečenje, da je že prvi dan med osmerico kar četverica. Ob nekdanjih svetovnih prvakih Kirijenki (3.) in Kwiatkowskem (8.) se je zmage ter rumene majice skupaj s spremljevalcem in maserjem Markom Džalo iz Kranja veselil Geraint Thomas. Britanec je bil kapetan na Giru, padel in odstopil. Rumena je zadoščenje. Presenetljivo tudi zanj. Zadovoljstvo v nebeški zasedbi je bilo toliko večje, ker je branilec lovorike skupnega zmagovalca Chris Froome dosegel šesti čas in daleč presegel vse hribolazce. Poraja se vprašanje, kako dolgo si v ekipi sploh želijo rumeno, saj je poleg slave in časti tudi breme in odgovornost. In seveda, kako bodo v ekipi razporedili vloge. Thomas ni zgolj pomočnik. Je zlata vreden namestnik, ko se je pokazalo včeraj, ko jo je Froome skupil v skupinskem padcu 30 kilometrov pred ciljem.
Uvodni dan so najbolj objokovali v slovenski Bahrain Merida, v kateri so Grega Bole, Jani Brajkovič in Borut Božič in ki v mestu dežja ni lovila sekund za vsako ceno. Padel in odstopil je njihov kapetan za skupno razvrstitev Ion Izaggire. Na istem ovinku kot rojak Alejandro Valverde, prvi s svetovnih lestvic. Oba sta končala v bolnišnici. Za ekipo Milana Eržena je to veliko izguba. V boju za generalno ga lahko nadomesti le Jani Brajkovič. Belokranjec je v prvih štirih nastopih (2010–2013) to vlogo zelo želel, tokrat verjetno mnogo manj.
Luka Mezgec je dober prerok
»Marcel Kittel, Arnaud Demare, Andre Greipel«, je vrstni red druge sprinterske etape napovedal Luka Mezgec. Slovenski prvak, ki bi raje dirkal kot Tour gledal po televiziji, se je izkazal za uspešnega preroka. V Liegeu je odločala absolutna moč. V zaključku omenjeni obračajo pedala z močjo tudi preko 2000 vatov. Marcel Kittel si je zmage zelo želel. »Začetek Toura v Nemčiji je bil zame zelo čustven. Zelo sem si želel zmagati prav na tej etapi. Zadnjih 500 metrov ni kazalo dobro, a sem se znašel in iskal zavetrje pri konkurenci,« je solznih oči, tudi zato, ker so večino prevozili v dežju, govoril 29-letni zmagovalec že desetih etap na Touru. V Düsseldorfu je zaostal preveč, da bi lahko ob odbitnih sekundah iz rumene slekel nebeškega Thomasa. Danes, z zaključkom v kilometrski klanec v francoskem Longwyu, je rumeni teoretično najbližje Kittlov klubski kolega iz ekipe Quick.step Matteo Trentin.
Grega Bole in Borut Božič sta včeraj pripeljala kapetana Sonnya Colbrellija do šestega mesta. To je dvignilo moralo v prvi slovenski WT ekipi. Uro po cilju, pred masažo pri Marini, se je oglasil Borut Božič. »To je bil za nas pomemben dan. Sonny je dokazal, da ima super noge, da lahko sprinta tudi z najmočnejšimi, čeprav ni klasični sprinter. Z Gregom sva žal samo v pomoč. V Liegeu pa je bil zaključek, kjer pride do izraza pomoč ekipe in tu smo prekratki. Z Gregom sva do zadnjih dveh kilometrov dobro naredila in Sonnya pustila v zavetrju sprinterskega vlaka Lotto Soudal in Adrea Greipla. Šele zadnjih 30 metrov so padli mimo njega. Z dvignjeno glavo gremo naprej. V bolj zahtevnih etapah bo lahko še več naredil. Ne upam si trditi, da je ponedeljkova etapa najbolj pisana za nas, lahko pa je že zelo visoko. Vedno je treba poskusiti. To mu iz izkušenj vedno govorim,« pravi Borut Božič, tudi mentor Italijanu.
O možnosti, da bi ob dobrem izhodišču in okoliščinah odgovornost za rezultat prevzel Grega Bole, je dodal: »Nisem športni direktor, da bi o tem odločal. Smo pa ekipa, v kateri se dobro razumemo in v primeru priložnosti, verjamem, da bo dobil proste roke. Ko smo v soboto izgubili najpomembnejšega moža v ekipi, je bilo treba dvigovati moralo in jih spodbujati. Če se karte prav zložijo, je vse mogoče. Tudi boj za zeleno majico. Sonny je tam, kjer mora biti. Poskušati moramo iz dneva v dan, s sproščeno glavo. To je pravilo Toura, najtežje dirke na svetu.«
