Sonce je neusmiljeno pripekalo in termometer je kazal 35 stopinj Celzija. Če bi bili na morju ali ob bazenu, bi z velikim veseljem skočili v vodo, a okoli nas česa podobnega ni bilo, sama ravnina. In kot da vročina ni bila dovolj, nas je začelo še malce stiskati v prsih, od tesnobe seveda. Pripravljali smo se namreč na adrenalinsko vožnjo za volanom leona cupre. Najhitrejšega serijskega seata.
Na dirkališču seveda nismo bili prvič, je pa zato Navak, ki je kakšnih 40 kilometrov od Beograda, nekaj posebnega, saj premore tudi terenski poligon in omogoča veliko več kot samo klasične tečaje varne vožnje (več v intervjuju), steza je namreč tudi primerno široka. Leon cupra ohranja vse atribute klasičnega leona, se pravi, da je avto za vsakdanjo vožnjo in prevoz do štirih potnikov, saj je tudi na zadnji klopi dovolj prostora za nekoliko višje raščene, prtljažnik pa lahko že v osnovi pogoltne od 380 do 587 litrov. Prav ste prebrali. Posebnost cupre je v tem, da je ob tri- in petvratni na voljo tudi kot karavan. Da bi ga takoj prepoznali kot čistokrvnega športnika, pa morate imeti odličen vid. Mi smo takoj zastrigli z ušesi, ko smo opazili, da sta zunanji ogledali obarvani v črno in drugače od karoserije, izpušni cevi na obeh straneh pa sta nagovarjali, da ima naš karavan dodano vrednost. Ko smo odprli vrata, smo dobili samo še potrditev. Prednja sedeža sta športna in odeta v alkantaro, stopalke so iz aluminija, prestavljati pa je mogoče tudi prek ušes za volanskim obročem.
Prehiteti dirkača misija nemogoče
»Če me boste prehiteli, bom takoj pripravil kovčke, se vrnil v Španijo in najverjetneje izgubil službo,« nam je napol v šali in napol zares dejal Jordi Gene, dirkač, ki se lahko pohvali tudi z zmago na dirki na 24 ur Le Mansa in je bil zadolžen, da diktira tempo. Da je imela naša naloga oznako misija nemogoče, je poskrbel tudi njegov štirikolesnik, dirkaški leon cupracer, ki je samo na zaključni ravni razvil desetino višjo maksimalno hitrost od naše, pa tudi v zavojih se je zdelo, da je na cesto prilepljen kot dojenček na mamine prsi. Njegovo diktiranje tempa je bilo odvisno od našega znanja. Hitreje kot smo peljali sami, hitreje je peljal tudi on.
Ko smo izvedeli, da ima avto štirikolesni pogon, smo se oddahnili. Še dobro se spominjamo druženj s športniki s pogonom na zadnji kolesi, ko si niti sanjati nismo upali, da bi izklopili nadzor stabilnosti ESP, kar tudi leon cupra omogoča. Kljub temu pa 300 konjičkov zahteva spoštovanje in zbranost. Zatorej ugasnite radio in izklopite svoj prenosni telefon. Takšen seat pač ni za vsakogar, sploh pa ne za lastnika, ki bi ga vzel za samoumevnega. Piloti bi znali povedati – to je povsem dovolj, da bi z leonom tudi poleteli, le krila nam manjkajo. In smo leteli, čeprav le na tleh. Na dolgi ravnini smo dosegli 200 km/h, pred zavoji pa močno zavirali, da so nam bile zavore po koncu testnih voženj neizmerno hvaležne in so potrebovale kar nekaj časa, da so se ohladile in oživele. Med pospeševanjem smo se resnično počutili podobno, kot se pilot zmogljivega letala, ki drvi po vzletni stezi. Do stotice smo potrebovali le 4,9 sekunde, gravitacijska sila pa je telo močno potisnila v sedeže, zato smo cenili njihovo školjkasto obliko, ki nas je naravnost objela. Ko smo v zadnjem krogu že imeli občutek, kako zelo hitri smo, pa je prišel trenutek resnice: s svojim cupracerom nas je zapeljal španski dirkač. Bilo je res hitro, impresioniralo nas je pospeševanje iz zavoja in zaviranje, a vedeli smo, da je moč voziti še veliko hitreje, samo iskriva konjenica bi morala biti še izdatnejša. Toda izkušnja z leonom cupro je bila neprecenljiva, zato smo takoj pogledali na cenik in ugotovili, da je lahko naša za od 30.999 do 36.029 evrov, glede na obliko karoserije pač. Pa še tisočaka in pol popusta ponujajo. A pri tem se naša Navakova zgodba ni končala. Le dirkalno stezo smo zamenjali za umetno narejeno brezpotje…
Kamere delujejo od 15 km/h
Po prsih smo se tolkli, ker smo bili med prvimi, ki so sedli za volanski obroč atece FR. Oznaka pooseblja športnost in je za tiste ljubitelje športnih terencev, ki imajo bolj dinamično nrav. Tudi zato je del motorne konjenice 190-konjski TSI, ki na vsa štiri kolesa moč prenaša prek 7-stopenjskega samodejnega menjalnika. Konjenica je torej izdatna, a na terenu povsem nepotrebna. Tam je hitrost namreč nizka, zato ne preseneča, da kamere, ki obdajajo ateco, zagotavljajo 360-stopinski pogled, vklopiti pa jih je mogoče ločeno, pridejo prav predvsem tedaj, ko je teren zahtevnejši, delujejo pa le do 15 km/h. Vzpon ali spust, vožnja ob bočnem nagibu in visoki vodi – vse to smo preizkusili in bili presenečeni, kako lahkotno vse to premaguje, pri čemer kopica sodobnih tehnologij vozniku izdatno pomaga, tako da mu preostane le, da vrti volanski obroč in vsake toliko nežno pritisne na stopalko za plin. »Obrnite stikalo na terenski način vožnje, izklopite sistem start & stop in vklopite sistem za pomoč pri vožnji v klanec,« so bili napotki inštruktorja, ki so zagotavljali magijo. Ko smo zapeljali v klanec in sredi njega pritisnili stopalko za zavoro, je avto samodejno obstal na mestu, ob pritisku stopalke na plin pa samodejno zapeljal do vrha, po klancu navzdol pa znova vse delo opravil sam in nas varno pri nizki hitrosti popeljal do vznožja. Nato pa nas je spreletelo, da se velika večina lastnikov atece in tudi drugih športnih terencev sploh ne zaveda, kaj vse premorejo, in njenih meja v življenju ne bodo preizkusili nikoli.
Navak smo zapuščali nasmejani in zadovoljni. Z izkušnjo, ki bi jo moral doživeti prav vsak voznik. Tudi v prid večji varnosti na navadnih cestah.
