Obstajajo avtomobili, ki pustijo velik pečat v zgodovini. Dobrega ali slabega. Fordov model escort je en takih. Vsi ga poznamo, vsi se ga spomnimo. Nič čudnega, saj je nastajal dolga desetletja in zaznamoval tudi naše ceste, sicer ne v taki meri kot na primer v zahodni Evropi, pa vendarle je bil nekako na vrhuncu v letih, ko je bil pri nas avtomobilski trg bolj ali manj omejen na povprečne izdelke takratne jugoslovanske industrije. A pojdimo lepo po vrsti.
Pogon zadaj in 4-stopenjski menjalnik
Escort je nastal na osnovi takratnega modela ford squire, ki so ga Angleži izdelovali med letoma 1955 in 1959. Toda pozor, nekaj ni povsem v redu z letnicami, mar ne? Pravzaprav imate prav, kajti prvič se je ime escort pojavilo ravno s tem avtomobilom, ki je bil tehnično povsem enak fordu anglii, squire oziroma escort je bil njegova karavanska različica in z opremo »oropana« različica. Okrogli in z lesom obdan je tako služil bolj kot nosilec imena. Dejansko je bil primerek takratne angleške avtomobilske šole. Pod pločevino je bila kontinentalna različica nekoliko drugačna od angleške, saj je imela spremenjene zavore, volanski mehanizem in nekoliko širša kolesa. Vseeno je bil prava uspešnica v Angliji, kjer je nadomestil ostarelo anglio, Fordova cortina pa je postala nekoliko večja in zato za povprečnega voznika in njegov žep že manj zanimiva.
Kar 60 odstotkov escortov prve generacije so tako izdelali v Veliki Britaniji, nemška proizvodnja je znašala letno okoli 150.000 vozil, večino so izvozili v države Beneluksa in Italijo, saj se escort ni mogel kosati s takrat udobnejšim oplom kadettom, tehnično pa je bil nedorasel recimo modeloma fiat 128 in renault 12. Najbolj konvencionalni escort je imel zadnji pogon in štiristopenjski menjalnik, zaradi priljubljenosti v Angliji pa je bil posledično velik prodajni hit v Novi Zelandiji in Avstraliji, zelo radi so ga uporabljali v njegovi bolj dirkaški različici, na relijih ali dirkališčih. En izmed dirkaških primerkov prve generacije – z njim je dirkal Jackie Oliver, nekoč voznik v formuli 1 in zmagovalec na 24 ur Le Mansa – so na dražbi prodali za malo več kot 231.000 evrov.
Z drugo generacijo leta 1974 se je njegov sloves sicer izboljšal, a nikoli ni dosegel priljubljenosti opla kadetta in njegovega naslednika astre. Bil je že veliko bolj oglat, saj so na vrata trkale nove oblikovne usmeritve, v razvoj pa so se vključili inženirji nemške Fordove podružnice. Sploh v reliju so dobili pravi zagon, za volanom dirkaške različice so konec 70. in v začetku 80. sedeli mojstri kova Björn Waldegård, Hannu Mikkola ali Ari Vatanen, saj je različico RS že poganjal motor iz Cosworthove hiše, ki je nato postal en od zaščitnih znakov escorta.
S tretjo generacijo tudi pri nas
Tretja generacija je bila tista, ki je zaplula tudi v naše vode. Ford je z zadnjega prešel na sprednji pogon, uvedli pa so tudi športno različico XR in turbo motor. RS turbo prve serije so izdelali v vsega 5000 primerkih, vsi z izjemo enega – črnega so namenili princesi Diani – so bili obarvani belo. Dirkaškega XR3i so kolegi novinarji s portala SiOL našli v Trnovskem gozdu, kjer je globoko pod cesto ostal do danes, saj je takrat avstrijska posadka na reliju Saturnus predčasno končala z razbitim avtomobilom, od katerega je danes ostalo še nekaj zarjavele pločevine. Sledila je četrta generacija med letoma 1986 in 1992, ki pa je bila le malce polepšana in izpopolnjena prejšnja generacija escorta, s še pestrejšo paleto motorjev in seveda v vseh mogočih karoserijskih različicah – s padajočim zadkom, kot klasična limuzina, karavan ali dostavnik, tremi ali petimi vrati in še bi lahko naštevali.
Peta generacija od 1990 do 1997 je bila velik korak naprej, malce bolj zaobljena karoserija se je dobro prijela tudi na evropskih trgih, veliko so k priljubljenosti prispevali takrat novi motorji serije Zetec, svoje pa so naredili uspehi na reli dirkah po celem svetu, saj so za volanom teh odličnih dirkalnikov sedeli tudi svetovni prvaki, omenimo samo Carlosa Sainza, Colina McRaea, Francoisa Delecourja ali Mikija Biasiona, videvali pa smo jih tudi na slovenskih dirkah. Za to, da so lahko homologirali svoj pravi dirkaški hit, escorta coswortha, katerega značilnost je bilo ogromno zadnje krilce, ki so ga nekateri krstili kot kitovo plavut, a še hitreje se ga je prijelo ime »potujoči šank«, so izdelali 2500 obveznih avtomobilov, ki so bili primerni za »običajne« kupce. S svojimi 227 konji moči so zahtevali veščo roko. Avtomobil je bil prava zverina. »Imel je štirikolesni pogon in turbo motor, ki je bil daleč pred svojim časom in tudi pred escortovim podvozjem. Ko si pohodil plin do konca, ti je hotelo iztrgati volan iz rok. Bil je presneto zahteven za vožnjo, zelo rad je zaplesal po cesti, kar je odlično za reli dirke, za vsakdanji promet pa… Kdor ga je spoštoval in razumel, je lahko s cestno različico zelo užival,« je nekoč povedal eden od relistov. Šesta generacija med letoma 1997 in 2004 je bila escortov labodji spev, Fordovi strategi pa so se že leta 1998 odločili, da potrebujejo nov avtomobil z novim imenom. Nastal je focus. A escort vseeno še ni pozabljen: tovarna ga namreč ponuja na kitajskem trgu v klasični limuzinski različici, narejen pa je na osnovi focusa druge generacije.
Avtomobil kot tak seveda ni ušel televiziji. Pojavljal se je v različnih vlogah ali kot tema pogovorov, postal pa je tudi priljubljena tema večinoma zlonamernih šal. Želite slišati kakšno? Na primer: kako lahko imenujemo forda escorta na vrhu strmega klanca? Čudež. Ali pa: kaj najdete na četrti in peti strani escortovega priročnika za uporabo? Vozni red za vlak in avtobus. In še: kako bi poimenovali ecorta z 250.000 prevoženimi kilometri? Laž.
