Na telefon prileti SMS: »Hoj, si slučajno jutri za manjšo plezalno akcijo?« Pošiljatelj je Primož Kunaver, alpinist in prijatelj. Naslednje jutro z Ljubelja hitiva proti Bornovemu tunelu, po melišču navzdol, po gamsji stezi navzgor, pod vzhodno steno Begunjščice. Napravljava se pod 150 metrov dolgo Šentansko, Primoževo prvenstveno smerjo. Sredi devetdesetih sta jo potegnila s prijateljico Rudo. »Preplezala sva jo popoldne, pred dežjem. Namenila sva se v neko drugo smer, ko pa sem zagledal krasno poč v desnem delu stene, se ji nisem mogel upreti. Smer sva poimenovala Čmrlj,« pravi Primož.
Nekaj let pozneje so tržiški plezalci potek smeri v drugem raztežaju speljali malenkost drugje, jo preimenovali in prevrtali. »Zdaj omogoča hitro in varno plezanje,« pravi Kunaver, magister strojništva, ki s svojim podjetjem Primum svetuje pri optimizaciji poslovnih procesov, podpori zagonskim podjetjem in razvoju tehnoloških rešitev pri alternativnih virih energije. Kolikor utegne, pleza in se ukvarja z gorskim kolesarstvom. Včasih mu uspe za nekaj ur »pobegniti« tudi med tednom. Izdelan ima praktični urnik: s kolesom na Toško čelo – ena ura, plezanje solo s samovarovanjem v Turncu – ena ura in pol, krajša smer v Begunjščici – štiri ure, lažja kopna ali snežno-ledna smer na Vršiču – šest ur. »Rad imam belo skalo, veter in pogled, ki sega daleč. Ko se dotaknem gorske trave in skale, čutim, da sem doma,« pravi.
Prvi, lažji raztežaj je za nama, čakajo naju še štiri dolžine uživaškega vzpona. Kunaver je bil rojen s plezanjem, zgodbami, od prve prave smeri, Slovenske v Triglavski steni pri dvanajstih letih. Njegovega očeta Aleša, pionirja slovenskega himalajizma, so alpinisti klicali bara sab, v nepalskem jeziku 'vodja'. Mama Dušica je ena od najplodnejših slovenskih publicistk, sestra Vlasta je zdravnica, alpinistka in jadralna padalka, sestra Brigita je slavistka in umetnostna zgodovinarka, dedek Pavel Kunaver je bil pedagog, organizator taborništva, šol alpinizma in jamarstva, pohodništva in astronomskih opazovanj, dedek Andrej Zobec pa Maistrov borec, udeleženec petih vojn, ki jih je popisal v štirih knjigah. »Vsi bližnji so mi veliko dali, še posebno pa se spomnim pogovorov pred spanjem z očetom, ko mi je razlagal o zgodovini, ljudeh, svojih odpravah, o pitju čaja v karavanserajih… Vse to je oživelo v mojih predstavah, kar videl sem barve in vonjal vonje daljnih dežel,« pravi Primož. Po družinski tradiciji je član alpinističnega odseka PD Matica. »Ob sprejemu novih alpinistov se mi ob matičarski himni Sm slišou glas od faparce zavrtijo slike in občutki doživetij družbe kolegov, sten, žurov… Ko z nekom plezaš, se ne moreš pretvarjati, morda nas prav to še bolj poveže. Matica ima še nekaj več, zdi se mi, da so vsi »ta stari« nekako posredno še vedno z nami,« pravi.
Primož pleza tretji raztežaj v tisti lepi zajedi, nič ga ne zmoti, lepo se vzpne iz nje. »Žal nisem bil nikoli prav v prvi ligi slovenskih plezalcev, imam pa kar dober nos za nove, prvenstvene smeri zlasti v zimskih stenah,« pravi. Organiziral je mini odprave v granitne stene nad džunglo v Borneu, 1500 kilometrov čez Saharo do sten na jugu Libije, 50 kilometrov prečenja Arktične pokrajine v otočju Svalbard… Preganja ga, da se je na odpravi na Gasherbrum II (8035 metrov) v vršnem delu gore obrnil zaradi težav z višinsko boleznijo. »Lepa doživetja grenijo obrazi več kot dvajsetih kolegov, ki jih ni več. Včasih jih vidim, ko zaprem oči,« pravi. Splezava zadnji raztežaj čez lepo skalno ploščo, potem se s sidrišča na vrhu spustiva po vrvi in odpeketava proti Bornovemu tunelu. Štiri ukradene ure za plezanje s prijateljem.
