Pa vendar obstaja nekaj, kar je res tipično trnovskega in ni povezano z osebami in zgodovino, ki se je tu porajala in ustvarjala svoje zanimive zgodbe. To je ljubljanska ledenka ali po domače ajserca, ki je v Trnovem doživela svoj kultni status. Solata, ki zaradi kultivirane pridelave mestno tržnico že več kot dve stoletji osvaja z nepremagljivim okusom in zmesjo ravno pravšnje vlažne opojnosti z mestnega roba Ljubljanskega barja ter tradicijo ustvarjanja semenske baze, ki se je prenašala iz roda v rod.
Solata, ki je na trnovskih cizah prihajala v mesto (v Trnovem namreč pravimo, da gremo v mesto, čeprav je do središča mesta le 10 minut peš), se počasi in vztrajno umika množičnemu uvozu vrtne zelenjave iz Italije in Nizozemske. Ostala je samo še ena in edina trnovska ciza, ki jo lahko opazimo na ljubljanski tržnici. Ciza mojega bratranca Andreja.
Ciza, ki ponazarja bistveni element tako priljubljene sintagme o cirkularni ekonomiji. Ekonomiji, ki naj bi poosebljala lokalno pridelavo z vrta na domači kuhinjski pult in v naše z ekološko prehrano obsedene brbončice tako imenovanega novega okusa.
Mojega bratranca Andreja zadnje leto ali dve dobesedno oblegajo evropske snemalne ekipe (nemški Arte, nizozemska televizija itd.), ki želijo dokumentirati ta čudež cirkularne ekonomije v središču ene evropskih prestolnic.
Ko gledam na ta medijski cirkus, se sprašujem, kako zanimiv je ta neoliberalni konstrukt poželenja, da promovira nekaj, za kar se že vnaprej ve, da ne bo dolgega veka. Ali pač. Lokalna proizvodnja, pa ne samo vrtne zelenjave, je lahko naša izrazita komparativna prednost. Bližina »proizvodnje« in ponudbe je lahko prvi pogoj kakovosti in zavedanja, da res vemo, kdo in kako je nekdo nekaj ustvaril, in da temu proizvodu, pa naj bo to zelenjava ali lokalni predmet sodobnega oblikovanja, namenimo pozornost in privrženost, občudovanje. Da mu zaupamo in vanj verjamemo. Če bomo vanj verjeli sami, mu bodo zaupali tudi drugi.
Trnovska solata je zato lahko več kot samo poučna zgodba o tem, kako čuvamo našo identiteto in je ne prepustimo pogubi. Ceniti moramo našo ustvarjalnost.
