V želji po tabornem ognju sem se odpravila raziskovat, kje v teh slavnih mestnih parkih bi bila na voljo kurišča. In se je prijateljica spomnila, da so tam na Rakovi jelši na velikih panojih naslikane računalniške animacije piknikov, na katerih ljudje posedajo ob ognju. Super, gremo pogledat ta tako spromovirani mestni park, ki je degradirano površino ob avtocesti in skorajda getu v preddverju Barja menda spremenil v oazo piknikov in vrtičkov.
Bolje bi bilo, da ne bi šla tja. Zaradi mestnega parka na Rakovi jelši sem imela nočno moro. Resnično nočno moro. Prostor deluje zanemarjeno, opustelo, neuporabno. Ker je bil dan po dežju, so bili prostori za piknik – brez urejenega kurišča seveda – dostopni le z drvaki in so tvorili pravo močvirniško idilo. Nasad topolov in mestni sadovnjak sta bila res lepo zaraščena s plevelom in travo. Vrtički pa – to je šele grozljivka. Vrtne lope odprte in polomljene, saj je večina vrtičkov tako ali tako praznih, tistih šest, ki so se pogumno lotili urejanja svojih gredic, pa so z njih naprej morali odstraniti kupe gradbenega materiala, med njim tudi azbesta. Čeprav se je mestna oblast hvalila, da so odstranili 450 ton gradbenega materiala in 23 ton azbesta, večina vrtičkarjev meni, da tam zemlja ni primerna za vrtnarjenje. Zato so si vrtičke raje najeli drugje.
Summa summarum je bil obisk mestnega parka Rakova jelša poučen. Je dokaz, da se zelenih projektov mesto najraje loteva zaradi pozitivnega piarja in malo manj zaradi res dobre uporabniške izkušnje. Ta pa se še vedno na veliko dogaja na zasebnih vrtičkih, ki na Rakovi jelši obkrožajo mestne: tam na gredicah očitno ni gradbenega materiala in azbesta, saj so vsi vrtovi lepo urejeni, lope pisane in raznolike, večerne zabave pa divje in glasne. Vmes pa kdo celo zakuri taborni ogenj in speče klobase na palicah.
