Kaj je lažjega kot uporabiti ameriško »tehnologijo« odškodninskih tožb, nekateri prizadeti – in mediji – jo pograbijo z vso močjo. Dr. Vasilij Cerar je v tem časopisu to dogajanje lepo opisal: V ameriških bolnišnicah se zdravniki zaradi možnih odškodnin ogibajo tveganih posegov. Se zavedate vsi, v dobri veri o koristni kritiki (je mar vsaka kritika izključno pozitivna v končni posledici?), kam to pelje? Strežete ali nasedate tistim, ki so za bolj in bolj privatizirano zdravstvo in manj in manj zdravja za večino. Se res moramo spustiti še globlje tudi tam, kjer je še kaj kvalitete in solidarnosti? Fran Milčinski je že davno opazil, kaj smo. Butalci, če je kdo pozabil ali še ne ve.
Naj poskusim: vsako, ampak res vsako človekovo delo(vanje) ima napake. Pade letalo in dvesto se jih ubije, vlak trči, elektrika zažge, stavba se zruši…, in to kljub najboljšemu prizadevanju akterjev. Zato ni treba nekaterih za vsako ceno maltretirati, sramotiti… Zadostovalo bi, kolikor je mogoče nepristransko (nezlobirano, nepolitično) obravnavanje znotraj institucije, v javnosti pa le mimogrede omeniti, če že mora tako biti. Kajti zdravniki so naši dobrotniki, če ne drugače, po službeni dolžnosti.
S tem potenciranjem napak zdravstva se dela nam vsem nepopisna škoda. V korist kapitala.
Herman Graber, Ljubljana
