Na prvi pogled pravična rešitev, če bi šlo le za dva naroda, Italijane in Jugoslovane. Niso upoštevali, da so tu v igri trije narodi, Italijani, Hrvatje in Slovenci. Če bi takrat delali mejo recipročno po narodnostih, bi lahko morda Italijani obdržali enklavo v hrvaški Istri, Slovenci pa bi dobili del Furlanije. Meja med Italijo in Jugoslavijo je bila tisti čas speljana iz praktičnih razlogov po kopnem čez slovensko ozemlje. Tako je Hrvaška dobila vse (niti en Hrvat ni ostal na ozemlju Italije), Slovenci v Furlaniji pa so bili priključeni Italiji. Kje je tu pravica? Hrvatje bi morali biti Slovencem vsaj malo hvaležni, da so dobili več, kot bi jim po narodnostni delitvi med tremi narodi pripadalo.
Primorski Slovenci s(m)o imeli vedno izhod na odprto morje, tako pod staro Avstrijo kot pod bivšo Italijo in novo Jugoslavijo; zdaj pa nam hočejo Hrvatje to preprečiti. Pravično bi bilo, če bi bivša cona B svobodnega tržaškega ozemlja (STO) pripadla Sloveniji. Seveda Hrvatje nikoli ne bodo za to. Pulili se bodo za vsak kvadratni meter Piranskega zaliva, posebno v predvolilnih obdobjih. Pa ne si misliti, da smo Slovenci kaj boljši. Je bilo treba hrvaškim varčevalcem Ljubljanske banke po osamosvojitvi onemogočiti dvig prihrankov? Ni čudno, da nam potem nagajajo.
Prebivalci Istre so stoletja živeli v sožitju, dokler se ni vmešala politika. Pravično mejo naj bi sporazumno dosegli zgodovinarji, a kaj, ko Zagreb in Ljubljana ne najdeta skupnega jezika. Škoda. O Evropi brez meja pa lahko le sanjamo. Namesto da bi meje odpravili, jih utrjujemo z bodečo žico. Kdaj bodo prišli časi, ko bo veljalo »ne vrag, le sosed bo mejak«?
Jože Marolt, Maribor
