V začetku decembra lani so člani Orkestra Slovenske filharmonije (SF) začeli opozorilno stavko, nato pa zahteve po odstopu »hišnega« dirigenta, direktorja SF Damjana Damjanoviča in razpustitvi sveta zavoda le še stopnjevali. Doslej so dosegli odhod maestra Uroša Lajovica, ki naj bi jih šikaniral in prejemal (pre)visoke honorarje, razpustilo pa se je tudi prejšnji svet SF.
Novokonstituirani svet zavoda se je nemudoma podal tudi v drobovje dokumentacije, ki priča o poslovnih odnosih med Filharmonijo in maestrom. Vpogled v pogodbe med obema strankama je že pred časom od SF zahteval tudi naš medij, a smo jih pridobili šele v teh dneh – in to po posredovanju informacijske pooblaščenke. Vprašanje pa ostaja, ali je to vsa dokumentacija glede poslovnih razmerij med Filharmonijo in Lajovicem – ali pa nemara obstajajo še druge, bilančno prikrite pogodbe.
Samo »dirigent«, ne »šef«
V vpogled smo dobili pogodbi o sodelovanju, ki sta bili sklenjeni med SF in maestrom, opredeljujeta pa Lajovičeve abonmajske angažmaje od septembra 2015 naprej. Pri tem je zanimivo, da sta sestavljeni tako, da so za vse maestrove dodatne koncerte, snemanja in gostovanja sklepali še dodatne pogodbe. Če je Lajovic za en abonmajski angažma prejel po 10.500 evrov bruto (v tak paket sodijo priprave orkestra na abonma in dva koncertna večera), je za vsako dodatno dirigiranje prejel še približno po dva tisočaka. V tej in prihodnji sezoni so bili za Lajovica rezervirani po štirje abonmajski paketi, kar pomeni, da bi Lajovic v dveh letih dirigiral osem abonmajev in za to prejel 84.000 evrov bruto honorarja. Toda poznavalci so nas opozorili, da so takšni honorarji za dirigiranje abonmaja, če jih primerjamo s praksami v tujini, za rang dirigiranja Lajovica mnogo previsoki.
Zanimivo je tudi, da imata ti pogodbi različna »naslovnika«, kar pomeni, da so Lajovicu izplačevali nakazila (vsaj) na dva naslova. Kot samostojni podjetnik (Umetniško uprizarjanje, Uroš Lajovic, s. p.) je maestro od maja 2015 do oktobra 2016 z računa SF prejel petnajst nakazil ali skupno 78.400 evrov neto (domnevamo, da je ta višina sredstev dejansko bruto izkaz, vendar znesek v Filharmoniji očitno vodijo pod rubriko »neto«, kar je napačno). Na drugi naslov, Slovenicum, d. o. o. (gre za društvo, v katerem je edini zaposleni Lajovic), pa je med novembrom 2016 in januarjem 2017 Slovenska filharmonija nakazala še tri plačila v skupni vrednosti 5738 evrov neto.
Prikrojevanje aktov
Direktor Damjanovič je članom sveta SF pojasnjeval, da so nakazila maestru šla na dva naslova iz praktičnih razlogov, ki so bili za Lajovica v nekem trenutku davčno ugodnejši. Ni pa jih prepričal z razlago, čemu je kot predmet pogodbe naveden Lajovičev angažma »šefa dirigenta« v SF. Takšno delovno mesto po sistemizaciji sploh ne obstaja, v zgodovini te ustanove je ta naziv uradno nosil samo Oskar Danon. Direktor se je zagovarjal, da se je vse tri svoje mandate trudil naziv spraviti v sistemizacijo, a mu ni uspelo. Vendar je problem drugje: z Lajovicem si je na tak način postavil še tretjega pomočnika, in sicer za umetniško področje (sistemizacija predvideva samo dva pomočnika, enega za zbor, drugega pa za zadeve splošno upravnega značaja), s tem pa je v bistvu svoje delo, opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, preložil na dirigenta. Maestro bi moral »samo« dirigirati, direktor pa bi moral zasnovati umetniški program.
Člani sveta SF so želeli od direktorja tudi zagotovilo, da je bila pogodba z Lajovicem veljavno prekinjena in da ne bo morebitnih tožb z njegove strani. Damjanovič je zagotovil, da je tako, saj obstaja Lajovičevo »poslovilno pismo« (petvrstično pisemce, v katerem se maestro bolj kot s svojim odhodom iz Filharmonije ukvarja s »plevelom mediokritete, pognojene s fake novinarstvom«). Dejal je tudi, da je maestro do te mere gospod, da ne bi pozneje od Filharmonije »ničesar terjal«. Če se bo minister za kulturo Anton Peršak odločil za razrešitev direktorja, kot predlaga svet zavoda, razplet morda ne bo tako »džentelmenski«, saj je Damjanovič že pred časom napovedal, da bo v tem primeru vložil tožbo proti ministru.
