Tako se prostora sploh ne more vnaprej organizirati in pripraviti, če se ne ve, kaj naj bi se v okviru države (in posamezne občine) razvijalo in podpiralo (tako rekoč ni »projektne naloge« za prostor) – ampak se kar čaka, kje in od kod se pojavi kdor koli z željo, da se na poljubni lokaciji »usede« v prostor. Šele takrat se »na novo« zaganja celotna procedura, s preverjanjem vplivov na okolje vred – popolnoma nesistemsko in v nasprotju z dobro prakso prostorskega načrtovanja ter ob tem učinkovitega sodelovanja z javnostjo.
Martina Lipnik, LjubljanaRačunsko sodišče je razgalilo počasnost in nebogljenost državnih uradnikov
Upajmo, da se bo kaj »prijelo« – moralo bi vplivati tudi na novo prostorsko-gradbeno-okoljsko zakonodajo, ki jo je sedaj vlada že pripravila za parlamentarno proceduro. Računsko sodišče izpostavlja, da država ni pripravila in sprejela predpisanega strateškega državnega prostorskega načrta, kar je eden od poglavitnih vzrokov, da po občinah načrtujejo ureditve bolj kot ne na pamet, kar se tiče splošno, v državnem merilu, pomembnih prostorskih rezervacij, oziroma jih država sproti namešča v prostor občin, kar pomeni dolge in negotove procedure in problem pri rezervacijah evropskih finančnih sredstev; prav tako je iz opisanih težav tudi razvidno, da je država naredila veliko napako, ko je črtala ministrstvo za gospodarstvo (in sploh gospodarski sektor) ter druge nosilce razvoja (za šolstvo, za javno upravo itd.) z liste »nosilcev urejanja prostora«.
