Namenoma ne govorim o javnih zdravstvenih zavodih, ampak državnih, ker so javne službe vse, ki niso tajne, in javne so tako državne (ali družbene, kar je mnogim bolj blizu) in zasebne. Popolnoma nerazumljiva je gonja proti zdravnikom, ki delamo pri različnih delodajalcih ali imamo svoj s. p. (samostojni poklic – ne podjetnik, ker ima ta izraz za nekatere poklice negativno konotacijo). Odkar pomnim, in to je od leta 1974, mi nihče nikoli in nikjer ni omejeval dela v drugih zdravstvenih ustanovah, saj so odločevalci tudi v času socializma dobro vedeli, da je zdravnikov premalo glede na potrebe, in to kljub prihajanju zdravnikov na delo v Slovenijo iz celotne bivše države. Računati na prihajanje zdravnikov iz tujine še naprej je kratkovidno in neumno, saj večina izkoristi prvo priložnost, da čim prej odide. Tako je v mojem času prišlo na Golnik sedem zdravnikov iz Hrvaške in po končani specializaciji so vsi do zadnjega odšli.
Naj navedem svoj primer, kako koristno je, da zdravniki delamo čim več. Kot mlad zdravnik, in nisem bil niti še specialist, sem bil povabljen za delo v ZD Kočevje, ki pokriva širše območje južnega dela Slovenije in kjer so nujno potrebovali zdravnika moje specialnosti. Čeprav je bilo tudi tedaj veliko ideološko obarvanega nasprotovanja dela pri drugih delodajalcih, se je to takrat toleriralo kot nekaj normalnega in nujno potrebnega. Trikrat na teden sem po 6 ur (torej 18 ur) delal v ambulanti zdravstvenega doma. Da bi nevoščljivost takrat predstavljala kakšno oviro, nisem nikoli občutil. V drugih ustanovah so delali tudi moji sodelavci in nihče ni imel svojega s. p., ker teh takrat preprosto še ni bilo. Sklenili smo podjemne pogodbe in moji matični ustanovi niti na misel ni prišlo, da bi mi to delo omejevala ali celo prepovedala, ker je bilo moje delo tudi v njeno korist, ker sem vanjo pošiljal bolnike na preiskave in bolnišnično zdravljenje.
Da, bil sem dvoživka, včasih pa tudi večživka (kot je v Delu 6. junija zapisala cenjena gospa novinarka Milena Zupanič) – pa kaj? Ali s širšega družbenega vidika ni bolj pametno pustiti zdravnikom, da delajo, kolikor zmorejo in hočejo, če nas je premalo? Ne! Treba je malodane kriminalizirati dodatno delo zdravnikov. Zakaj sploh omejevati delo pri drugih delodajalcih, dokler so predolge čakalne dobe? Tudi konkurenčna klavzula ni kršena, če so tako dolge čakalne dobe.
Vedno se govori samo o popoldanskem delu, pa ne gre samo za popoldansko, ampak za delo v prostem času, in to je ob vikendih, ob prostih dnevih med tednom zaradi presežka opravljenih ur v matični ustanovi in konec koncev tudi v času letnega dopusta. Koga torej zanima, kje in koliko delaš v prostem času?
Najprej je nespametno omejevati delo zdravnikov z vidika bolnikov, ki jim je prav vseeno, komu zaupajo svoje zdravstvene težave, njim je predvsem in samo pomembno, da bodo deležni zdravniške pomoči takrat, ko jo potrebujejo, in ne v neki daljni prihodnosti zaradi predolgih čakalnih dob. In drug pomemben vidik dopolnilnega dela: če je javno, zakonito in če se plačujejo davki ter prispevki, je večji priliv v proračun, kar je samo dobrodošlo. Če bi res veljalo načelo, da vsako delo šteje, se država ne bi vmešavala v delo tistih, ki lahko in hočejo delati, pa ne glede na predsodke mnogih, pomembno je le, da delajo strokovno in pošteno.
Prav poniglavo je, ko nekateri posamezniki, tudi poslanci, kar tako na pamet govorijo, da zdravniki v matični ustanovi delajo manj zato, da potem lahko v prostem času delajo (nekateri celo uporabljajo izraz »fušajo«) to, kar bi morali delati že dopoldne. Vsaj to bi lahko vedeli, preden govorijo neumnosti, da državne zdravstvene ustanove večinoma stalno presegajo letni plan in imajo velike izgube (samo UKC Ljubljana več kot 25 milijonov) in da ob koncu leta marsikatera dela praktično zastonj oziroma z izgubo. Resda so v državnem zdravstvu tudi posamezniki, ki delajo manj, kot bi lahko, a to je stvar menedžmenta in ne zakonodaje. Kje v javnem sektorju pa vsi zaposleni delajo toliko, kot bi morali in kolikor so plačani?
Z omejevanjem dela pri drugih delodajalcih torej sami sebi delamo škodo in se vedemo prav po »butalsko«, saj ne morem najti boljšega izraza za delo, ki je v korist celotni družbi.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
