V zadnjem času z vseh koncev Slovenije res prihajajo novice o nepoštenih, zavajajočih in celo kriminalnih praksah majhnih in velikih upravniških rib, pa naj gre za domnevno Atrijevo krajo milijonov na račun etažnih lastnikov ali prikrivanje provizij oziroma nadomestil SPL, ki jim jih plačujejo dobavitelji. Kdaj, če ne v času pripravljanja nove stanovanjske zakonodaje, ki naj bi naredila red na očitno dodobra razsutem področju, naj se oglasijo tisti, ki jih sedanje prakse vsak dan tepejo po denarnici? Če so se pri tem etažni lastniki uskladili, bi jim upravniki lahko edino zaploskali. Sami so doslej ničkolikokrat opozorili, da ne morejo kakovostno upravljati blokov, ker imajo opraviti z nezainteresiranimi lastniki.
Apatični prebivalci blokov so le del zgodbe o divjem zahodu na področju, ki zajema približno 400.000 etažnih lastnikov in kar okoli 40 milijard evrov vreden nepremičninski fond pol milijona stanovanj. Neodzivni so etažni lastniki postali deloma tudi zato, ker lahko le nemočno opazujejo upravnike, ki ne opravljajo svojih nalog in ne izvršujejo sklepov lastnikov. Zakonodaja v takšnih primerih sankcij za upravnike ne predvideva.
Tako kot ne predvideva ukrepanja inšpekcijskih služb v primerih finančnega oškodovanja etažnih lastnikov. Ti lahko zneske na položnicah, s katerimi se ne strinjajo, reklamirajo, če to ne pomaga, pa jim ostane le sodni spor, vedno znova pojasnjuje stanovanjska inšpekcija. Zaradi bagatelnih zneskov v višini evra ali dveh se za ta korak odločijo redki.
Napake v obračunih stroškov je sicer težko odkriti. V primeru domžalskih oskrbovanih stanovanj je lastnica z dvema magisterijema in kariero na področju bančnega revidiranja potrebovala dva meseca in izdelavo lastnega računalniškega programa, da je preverila vse postavke in odkrila nepravilnosti na račun (priletnih) lastnikov oskrbovanih stanovanj. Potem podatkov po lastnih pojasnilih od upravnika enostavno ni več dobila.
Zakonodajne luknje, po katerih upravniki sami odločajo, kaj bodo zapisali v obračune stroškov in letna poročila, katere dogovore z dobavitelji bodo razkrili in katere prikrili kot poslovno skrivnost, etažnim lastnikom še dodatno onemogočajo nadzor nad upravniki. Tako so lahko nemoteno izginili tudi tisti celjski milijoni.
Tudi najučinkovitejšega orožja – možnosti enostavne zamenjave neustreznega upravnika – etažni lastniki nimajo. Predvsem v večjih blokih in soseskah, kjer je lastnikov veliko, je zbiranje več kot 50-odstotnega soglasja malone nemogoče. Oziroma terja toliko angažmaja in znanja, da ga laični posamezniki proti dobro organiziranemu in strokovno podkovanemu upravniku velikokrat ne zmorejo.
Naj upravniki še tako cvilijo, dejstvo je, da so v primerjavi z etažnimi lastniki goljati, ki jim za povrh v vse prevelikem številu niso tuji udarci pod pas. Mednje bi navsezadnje lahko šteli tudi sodelovanje predstavnice enega največjih upravnikov (SPL) Alme Pašanovič v strokovni skupini za pripravo izhodišč za prenovo stanovanjske zakonodaje. Ta bi lahko v imenu poštenosti in enakopravne obravnave vstop v skupino zavrnila, če že servilno ministrstvo in ekipa »uglednih« strokovnjakov v sestavi pravnikov Mihe Juharta in Lojzeta Udeta ter nepremičninarjev Francija Gerbca in Antona Kožarja do tovrstnega vabila k sodelovanju ni imela nobenega (moralnega) zadržka. Temu bi pa morda res lahko rekli »očitno usklajena akcija za okrnitev ugleda dejavnosti upravljanja nepremičnin«.
