Raziskoval sem ga vse življenje, na italijanskih univerzah sem namreč predaval angleško književnost. Poleg tega sem prevedel mnoga njegova dela, denimo dramo Manfred, v italijanščino. Poznam življenje tega pesnika oziroma njegovo resnično življenjsko zgodbo, ki je ne učijo v šolah. To je zgodba homoseksualca, ki za časa življenja ni mogel na glas povedati, da je gej, moral se je poročiti. Da bi obdržal dobro javno podobo, je celo spal z veliko ženskami, a zaljubljal se je le v moške. To lahko razume le, kdor pozorno bere pisma, ki so ostala za njim.
Znano je, da so po pesnikovi smrti njegovi prijatelji skrbno uničili njegove dnevnike in avtobiografijo. Kje ste torej iskali informacije?Romanesknega pripovedovalca Fletcherja si nisem izmislil, on je resnična zgodovinska oseba, izmislil sem si le njegovo življenje po pesnikovi smrti. Lord Byron je tega svojega služabnika spoznal pri šestnajstih, med njima je seveda obstajala razredna razlika, a Fletcher ni bil le sluga, temveč tudi Byronov ljubimec. Po dvajsetih letih življenja s pesnikom je postal učena oseba in pomembno se mu je zdelo zapisati gospodarjevo zgodbo; ko je izvedel, da so uničili njegovo avtobiografijo, toliko bolj.
Nastal je torej roman, ki vsebuje dejstva iz Byronove biografije, iz njegovih pisem ter iz nekaterih njegovih literarnih del. Dejstvo je, da je Byronov služabnik vedel vse o njegovem življenju. Ničesar o pesniku si nisem izmislil, le sposoben sem bil brati med vrsticami, in sicer vsebine, ki so jih mnogi drugi spregledali, ker so tudi zaradi takratne cenzure ostale skrite, zabrisane. Byron je navsezadnje živel v času, ko so homoseksualnost kaznovali s smrtjo.
V Byronovih delih naj bi bilo mnogo homoseksualnih motivov, a se je z verzom ali dvema vselej tudi zavaroval, če bi zaradi tako imenovane sodomije pristal na sodišču. V kakšni družbi je pravzaprav živel?V Veliki Britaniji je bila smrt z obešenjem kazen za homoseksualnost vse do časa Oscarja Wilda. Slednji je bil kaznovan »samo« še z javnim sramotenjem in zaporom, a je zaradi obupnih razmer po dveh letih umrl. Byron si torej ni mogel privoščiti javnega priznanja, a je v svojih delih pustil namige, ki jih lahko beremo s ključem. V mnogih njegovih delih, denimo v Don Juanu, nastopajo junaki, ki naj bi se zaljubili v ženske, a se v resnici zaljubijo v mornarje ali vojake. Avtor opisuje njihovo »prijateljstvo«, a če poznamo pesnikove življenjske okoliščine, postane jasno, da je opisoval ljubezenske odnose. Cenzura je bila v tistem času obupna, pregledovali so celo pisma.
Byron naj bi si s svojimi najboljšimi prijatelji dopisoval v šifrah.Uporabljali so izraze v latinščini in stari grščini, ki so jih razumeli le redki izobraženci. Med raziskovanjem sem odkril tudi, da je Byronova univerzitetna druščina, denimo, že razumela pomen izraza »gay« (vesel, op. p.) v homoseksualnem kontekstu, kot torej besedo razumemo danes. Angleški pesnik Alexander Pope je v 18. stoletju izraz še uporabljal v tradicionalnem pomenu, Byron pa nič več. Prav zato se mi je zdelo pomembno, da sem Fletcherju položil v usta napoved, da se bosta nekoč po londonskem Piccadily Squaru dva fanta lahko sprehajala z roko v roki.
Ste s posnemanjem Fletcherjevega duhovitega, satiričnega jezika smešili tudi romantični heroizem Byronovih pesnitev?Pravi Fletcher mi je seveda neznan, bral sem le Byronova pisma, v katerih mami omenja služabnikovo zvestobo, prijatelju Percyju Shelleyju pa Fletcherjeve čudovite svetle lase. Inteligentni Fletcher je v romanu seveda zelo ljubosumen na gospodarjeve ljubimce, a tega kot služabnik ne sme izražati drugače kot v svojih zapiskih, kjer je obenem neskončno zaljubljen in ogorčeno razočaran. In če mi malo očitate, da je Fletcher s svojo satiro preveč moderen za tiste čase, moram to morda res priznati, čeprav se je služabnik – v katerem je tudi nekaj preroka – vsega naučil od svojega gospodarja. Fletcherja sem zgradil po svoji podobi in zelo sem se zabaval. Ema Bovary, to sem jaz!
S tovrstnim prepletom biografije in fikcije v romanu ste torej želeli doseči demistifikacijo zgodovine?Želel sem povedati stvari o Byronu, ki jih še pred petdesetimi leti nismo mogli. V romanu omenjam ulico Vere v Londonu, kjer je bil leta 1810 lokal Beli labod, ki bi mu danes rekli gejevski klub. Obstajal je torej že sto petdeset let pred stonewallskim uporom, ko se je leta 1969 začelo gejevsko in lezbično gibanje v New Yorku. Takrat sem bil star 21 let, pomagal sem pri zagonu LGBT-gibanja v Londonu, zato je roman na neki način tudi moja avtobiografija. Vodilo britanskega gibanja je bilo: »Toliko let smo igrali, zelo pretkani igralci smo. A zdaj lahko začnemo živeti – in to bo hudičevo dober šov.« Pri devetinšestdesetih mi je torej v zadovoljstvo, da sem doživel spreminjanje zgodovine. Pisanje knjig, kot je Byronov služabnik, mi daje skromen občutek, da mi kot profesorju in kot človeku ni spodletelo.
Če bi dali Byronove dnevnike takrat v sef in jih odprli dvesto let kasneje, bi bila zgodovina morda drugačna. Sam imam vedno v mislih mladega bralca, ki potrebuje zgodovinski zapis identitete, ki mu je blizu. Sam sem tako literaturo zelo potreboval, pa je ni bilo. Zdaj je.
