Izkušenj z nagradami še nima, sproščeno razlaga, zato je velenjice vesel: »Pomeni mi priznanje okolice, kar dobro dene na splošno, pa tudi pri samopodobi, včasih se mi namreč zdi, da malo klecnem, da sam nisem najbolj prepričan vase.« Zadnjo zbirko Sladke pogačice je izdal pred dvema letoma, jeseni izide že nova. »Dal sem ji slab naslov, zato še iščem pravega,« se smeji.
Prvenec ste izdali razmeroma pozno, šele okrog štiridesetega leta. Je šlo tudi za vprašanje samozavesti?Poezija je zelo intimna zadeva. Eni jo lažje obešajo na veliki zvon, drugim nam je težje, kar me je zagotovo zaviralo in sem poezijo zbiral doma v fasciklu; takrat namreč še ni bilo računalnikov. Pa moral bi se malo preriniti, sam pa se med dvajsetim in tridesetim letom, ko naj bi človek izdal prvenec, nisem veliko gibal v literarnih krogih.
Nato pa je sovpadlo nekaj stvari – deloval sem v KUD France Prešeren, ki je takrat začel z založniško dejavnostjo, in kot kaže, mi je v nekem trenutku ušlo, da bi tudi jaz izdal knjigo. Čeprav sem si vmes večkrat premislil, je bila za takratnega urednika Gorana Jankovića stvar že dogovorjena, in na koncu sem bil izida zbirke Blues zamaha zelo vesel.
Vašo poezijo pogosto opisujejo kot preplet urbanih tem in vzhodnjaških, zenovskih vplivov. Kako jo vidite sami?Sem mestni človek, in čeprav nekaj mesecev na leto preživim na podeželju, se v Ljubljano vedno rad vrnem. Narava mi je blizu, že ko sem bil otrok, sem rad prelistaval knjige z živalmi, a to moje osnovne nastavitve ne spremeni. Že na začetku, ko sem se pobliže spoznaval s poezijo in jo začel imeti rad, torej ko sem po gimnaziji prišel iz primeža šolske interpretacije, pa so me najbolj zaznamovali bitniki. Bili so drugačni, dišali so po svobodi, v vseh pogledih tudi v pristopu do poezije. So del urbane scene, po drugi strani pa je tudi pri njih precej prisoten svojevrsten vzhodnjaški vpliv. Obenem je v času, ko sem hodil na fakulteto, v prevodu Iztoka Geisterja izšla mala knjiga haikujev, ki me je navdušila. Vse skupaj je kot kaže pustilo precejšnje sledove v mojem ustvarjanju.
Po devetih zbirkah poezije kritiki še vedno menijo, da ves čas pišete eno in isto pesem. Se strinjate?Toliko, kolikor se strinjam s tem, da vsak pesnik vse življenje piše isto pesem, pa ob tem ni pomembno, ali so zbrane v dveh ali v petdesetih knjigah. So pa prav gotovo razlike med mojo prvo in zadnjo knjigo, vsaj po energiji v pesmih. Osnovna poetika in odnos do sveta in družbe ter vsega, kar nas od zunaj in od znotraj obdaja, pa ostajajo približno enaki. Vmes malo odraščamo, čeprav se sam ne počutim zares odraslega, zato se tudi poetika malo spreminja.
V eni od pesmi v zadnji zbirki Sladke pogačice beremo: »Pišem zato, da bolje vidim. Najbolje vidim, ko zaprem oči.« Zakaj pišete?Ker mi je všeč. Na trenutke čutim notranjo potrebo, da tisto, česar drugače ne znam izraziti, povem s pesmijo. Pravzaprav se mi zdi, da lahko nekatere stvari izrazim samo s pesmijo. Obenem so moje pesmi tako odprte, da nihče ne ve, kaj točno sem hotel povedati, in v resnici tega tudi jaz naposled ne vem več. In to je v redu, pesmi govorijo zase in govorijo zame. V tem je ves čar – ko mine nekaj časa in sam berem svoje pesmi, vidim v njih nekaj novega, in vsakdo, ki bere, si lahko pesem razlaga po svoje, ni namreč vse povedano. S tem vsako pesem vsak bralec na novo ustvari.
Je tako tudi zato, ker je vaš pesniški postopek nekakšna montaža, svojevrstno »limanje«, kot ga imenujete sami?Drži, združujem stvari, ki so na prvi pogled nezdružljive. V eni pesmi se tako lahko znajdejo trenutne impresije v kombinaciji s sanjskimi podobami, mimobežnimi zamislimi ali čisto konkretnimi dogodki, ki se pretvorijo v nekaj abstraktnega, morda tudi v nekaj, kar že v naslednjem verzu popolnoma negiram. Verjamem v to, da so v resnici vse stvari združljive, morajo iti skupaj, svet je navsezadnje totalno različen.
Vaše pesmi se zdijo odprte tudi zaradi vašega jezika, ki je komunikativen jezik prostega verza, blizu underground glasbi, rock’n’rollu, reggaeju. Omenili ste, da sovražite zapletene stavke. Je tudi to posledica prevajanja bitnikov?Po jezikovni plati se pozna tudi ta vpliv, drži. A obenem ne verjamem, da govorimo en jezik, v poeziji pa pišemo drugega, v najslabšem primeru ju je treba vsaj pomešati. Ne verjamem, da bi poezija zahtevala poseben, nadgrajen jezik, ki nima stika z dejansko rabo. Ne vidim razloga, zakaj v poeziji ne bi mogel uporabljati vseh različic konkretnega, preprostega jezika, da bi ga dejansko – vsaj jezik – vsak človek razumel. Nadalje naj si pomene v pesmi razlaga, kakor hoče, ampak vsaj jezikovno naj pride stvarem do dna.
Kakšnega bralca imate pravzaprav v mislih, ko pišete?Idealen bralec je vsak, ki sploh bere poezijo, takih ljudi je tako ali tako zelo malo. V mislih imam osebo, ki zares bere – se usede in prebere pesem, dve. Skoraj vsako zbirko poezije lahko prebereš v debeli uri, in če to narediš, si naredil ogromno napako. Tudi celo antologijo japonskega haikuja lahko prebereš v kakšni uri, a ne boš imel od tega čisto nič, preberi raje dva ali tri. Pesem zahteva refleksijo in samorefleksijo, zahteva čas in celega človeka.
Pred leti ste izdali zbirko haikujev Med drevesi in še vedno jih pišete. Kaj vam pomeni kratka forma?Kratka forma mi je že od nekdaj všeč, na začetku sem celo zelo težko napisal pesem, daljšo od desetih vrstic, ker se mi je zdelo, da samo še klobasam. Haiku ima tri vrstice in v njih se zgodi vse, po drugi strani pa poznamo dolge pesmi, iz katerih je zelo težko izluščiti bistvo, ampak opazujemo predvsem dolgovezno nalaganje besede na besedo. Nekateri pesniki sistematično pišejo tako, sam pa raje na kratko veliko povem, kar je tudi najtežje. Haikuje so seveda največji mojstri pilili dalj časa, ne kot jaz, ki haiku napišem precej hitro. Lahko gre zgolj za kratko impresijo, a če najdeš pravi trenutek, je lahko zelo poveden.
