Mnenju, da je podoba naše države slabša, kot smo si jo predstavljali, ko smo se pred 25 leti osamosvojili, pritrjuje večina Slovencev. To, kar Repe navaja, da bi morali spremeniti, če želimo postati »prava« država, ima skupni imenovalec: to je »učinkovito upravljanje države«. Drugače povedano: Slovenci svoje države ne znamo upravljati. Niso redki, ki menijo, da je za to krivo pomanjkanje zgodovinskih izkušenj, saj so nam vedno gospodarili tujci, mi pa smo jim ubogljivo služili. Verjetno je nekaj resnice v tem, sam pa menim, da so razlogi naše upravljalske nemoči vendarle drugod. Za osrednji razlog štejem to, da smo se ob osamosvojitvi opredelili za sistem upravljanja države, ki ima resne pomanjkljivosti. Daleč največ težav nam povzroča model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, njegove pomanjkljivosti pa še potencira volilni sistem, ki smo si ga omislili; za slednjega je značilno predvsem to, da daje preveliko moč vodjem političnih strank, preveč pa siromaši demokratični vpliv volivcev.
Vlado danes oblikujemo po modelu, ki je znan kot »koalicijska vlada«. Praviloma jo sestavi vodja politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, vanjo pa povabi še programsko sorodne stranke, tako da ima taka koalicija zagotovljeno vsaj polovično podporo parlamenta. A takšna vlada ima tri slabosti, ki močno otežujejo dobro upravljanje države:
a) Vlado praviloma vodi oseba, ki za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj, včasih pa tudi ne ustreznih etičnih kompetenc.
b) Dobra polovica poslancev parlamenta vlado praviloma brez omejitev podpira, preostala polovica pa ji nasprotuje in se celo zavzeto trudi, da vladi delo otežuje. Parlament tako deluje kot osrednje žarišče in spodbujevalec delitve ter razprtij med nami, kar je za vse slabše od slabega.
c) Upravljanje države mora temeljiti na dolgoročnih, za večino sprejemljivih razvojnih usmeritvah. Koalicijska vlada takih usmeritev objektivno ni sposobna oblikovati, zato prepotrebnega strateškega upravljanja ne poznamo, ena od posledic pa so tudi »komedije zmešnjav«. Tako komedijo pravkar spremljamo v povezavi z drugim tirom Koper–Divača. Še to: prihodnje leto bomo dobili novo vlado – ta bo že šesta po letu 2004 – in res ni mogoče pričakovati, da bodo vse strateško usklajeno delovale. Prispodoba za tako upravljanje je lahko ladja, ki na odprtem, viharnem morju pluje brez kompasa, njeni med seboj neusklajeni poveljniki pa se pogosto menjujejo.
Skoraj ne gre dvomiti, da bomo Slovenci svojo državo povsem zapravili, če ne bomo odpravili teh pomanjkljivosti. Konkretno: predvsem se moramo odreči modelu »koalicijske vlade« in uveljaviti koncept »velike koalicije«. Takih koalicij poznamo več, za nas pa je prej ko slej najbolj primeren pristop, ki ga že veliko let uspešno uporabljajo v Švici. Značilnosti njihove rešitve so predvsem naslednje: vlada naj ima 7 ministrov (naša jih ima 17), saj je to optimalna številka, ki še omogoča učinkovito delovanje kolektivnega vodstvenega organa; dve stranki, ki sta na volitvah dobili največ glasov, predlagata v vlado po dva ministra, preostale tri, po številu prejetih glasov večje stranke, pa po enega; vlado vodi eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom, in ta opravlja tudi pristojnosti predsednika države.
Oglejmo si prednosti tega modela v primerjavi z našim.
V Švici noben vodja stranke ne deluje v vladi, saj so stranke motivirane, da za ministre predlagajo strokovno in glede vodstvenih znanj močne, kompetentne osebe.
Odločitve vlade so praviloma kompromis in odražajo usklajene interese relevantnih političnih opcij, parlament pa svoje delovanje usmerja v kakovosten nadzor vlade. Politika torej povezuje narod, ne pa ga razdvaja, kot to počne pri nas.
Velika koalicija, kot jo pozna Švica, praviloma nima težav s strateškim upravljanjem države.
Argumente, ki jih navajam kot razlog za slabo upravljanje države, sem že večkrat javno izpostavil, pa doslej še nisem zaznal, da bi jim kdo resno oporekal. Protiargument bi lahko bil, da poznajo koalicijsko vlado tudi druge države in da torej ne gre za našo posebnost. A pri tem ne gre prezreti, da se morata Avstrija in Nemčija za svoje razvojne uspehe v veliki meri zahvaliti prav temu, da jima že lep čas vladajo »velike« koalicije, medtem ko imajo v državah z nam podobno politično ureditvijo (Italija, Hrvaška…) podobne probleme kot mi.
Tega, kaj naj bi v političnem sistemu spremenili, da ne bomo države povsem zapravili, torej ni treba šele odkrivati. Naj ponovim: glede modela oblikovanja vlade se zgledujmo po Švici, volilni sistem pa preoblikujmo po vzoru Nemčije. Žal pa so te spremembe možne le v primeru, če jih podpre aktualna politika, predvsem torej vodje večjih političnih strank. Od teh pa podpore ne gre pričakovati, saj bi se z uvedbo obravnavanih sprememb večina njih morala odreči svoji sedanji politični moči in vsemu privlačnemu, kar je z njo povezano. Zato bo večina pri sedanji ureditvi vztrajala, pa tudi če državo zato pobere.
Večina Slovencev si nedvomno želi živeti v lastni državi, ki je razvojno uspešna in socialno dobro urejena, med temeljnimi pogoji za to pa je prav njeno učinkovito upravljanje. A kot rečeno, tega nam politika, ki se povzpne na oblast ob sedanji sistemski ureditvi, žal ni sposobna zagotoviti. Za uresničitev prepotrebnih sistemskih sprememb bo zato večina morala ubrati druge, bolj zahtevne poti, ki pa so lahko uspešne le ob dobro organizirani civilni družbi.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana