Lepo je v naši domovini biti mlad

Ta teden sem stala v vrsti pri operaterju, da plačam račun za internet, ker so ga spet izklopili. Pred mano sta bila moški mojih let in deklica. Iz pogovora sem razbrala, da deklica hodi v osnovno šolo. Debata je potekala v šifrah. O modelih, oznakah telefona. Deklica je krilila z rokami, na katerih so bili modro obarvani nohti, na zapestjih so žvenketale sijoče zapestnice in njene drobcene ustnice so se prav tako svetile. V rokah sem stiskala zadnje bankovce in ga debelo gledala, ko je nekaj krepkih sto evrov položil na pult. Prav gotovo je redno zaposlen ali mega podjetnik, sem si mislila. Videti ni bil nič posebnega. Navaden moški v kavbojkah pač. Zakaj mora deklici kupiti prav najdražjega? Ja, vem, ob takih vprašanjih se pozna, da nimam otrok in da nimam pojma o današnjih otrocih. Pomislila sem na deklico, ki jo poznam. Drag telefon je kmalu razbila, dobila novega dragega, ga izgubila… Dragi gospod, sem si mislila, morda boš kmalu spet v vrsti kupoval podobno drag telefon. Potem sta se z deklico fotografirala z njegovim telefonom, deklica je naredila vesel obraz in držala nov telefon v roki. Usklajevala sta sporočilo za javnost na facebooku.