Kaj je to, kar gledam, je bilo vprašanje, ki se je s trajanjem plesne predstave Zasledovalci sreče v Centru kulture Španski borci stopnjevalo iz prizora v prizor. Kombinacija vestern salona, verzov in plesa je na prvi pogled in po uvodnih prizorih osupljiva, nezdružljiva in prvi vtis bizarnost stopnjuje iz prizora v prizor. Osebna nerimana izpoved v maniri vesterna je dovolj čudaška sama po sebi. Toda najbolj pomembno, česar na polovici niti približno nisem mogla vedeti, šele prihaja. Izza pulta stopi do zdaj tihi mož s črnimi brki in mehiškim klobukom in v dolgem ter briljantnem zamahu pove zgodbo. No, scenarij, ki si ga želi uresničiti. Postavi se v prvo osebo edine vodje skupine EnKnapGroup, kavbojce in nas popelje v vojni Bagdad na plesno gostovanje. Perfekten je, vodi nas skozi vožnje, streljanja, vojaške zgodbe s plesom. »Strah je nekaj običajnega v takšni situaciji in plesalci se zatopijo vase, nenavajeni realne drame, ki je ne bi povzročili sami, zato s turbo obrati poskušam mobilizirati skupino in ji nabildati timskega duha. To tekmo lahko dobimo samo, če pustimo srce na terenu.«
Vživi se, opiše vsak detajl, sonastopajoči uprizorijo povedano in res sem se na sredi dvorane počutila, kakor da sem v središču vojne in plesa. Vojaki različnih strani plešejo skupaj, se izogibajo dronom. Narativno, ilustrativno do milimetra. Skorajda po šolsko vse razgrnejo, vse povedo in pokažejo. V vsem, kar delajo, so suvereni, prepričljivi, mojstri veščine. Kakor mimogrede iz rokava stresajo kavbojski kankan besed. Vojna v Bagdadu, ples na strele, govori pa pravzaprav o sebi. Osebno, tudi kot plesalcu nasploh in plesalcu v skupini, ki nastopa tudi tokrat na odru.
V predstavi sodelujejo Pavol Liško, Kelly Copper (ustanovitelja newyorške skupine Nature Theater Oklahoma) in plesalci EKG Luke Thomas Dunne, Ida Hellsten, Bence Mezei, Lada Petrovski Ternovšek, Jeffrey Schoenaers in Ana Štefanec. Več kot leto dni so si dopisovali. Pisma, napisana na roko, so odsev njihovih razmišljanj, njihovih dogodkov in dogodkov doma in po svetu v času nastajanja predstave. Zrcali amerikanizacijo skozi slovensko distanco. Skorajda vizionarsko. Kot se za dober kos umetnosti spodobi, skozi osebno govori o svetu.
Po koncu je jasno, da gre za natančno in premišljeno predstavo, kjer je vse na svojem mestu in v skrbno odmerjenem ritmu. Dosledno razlaganje, razprostiranje do zadnjega atoma, da ne rečem arzenala, utrdi moč predstave. Vse povedo, vse je na dlani. Sveta ne razlagajo skozi zapletene sisteme, teorije, enigme. Kažejo ga, kot je. Kavbojska burka, izpovedovanje, obračunavanje, merjenje moči tistih, ki za pultom vestern salona razumejo in uprizarjajo Shakespeara. Ja, to je ena od knjig na viseči knjižni polici. Čas, ki odkriva in polno zaposluje z revolveraši. Ali to si ali pa jih strastno ne maraš na vsakem koraku dneva. In seveda vsi nenehno poročamo, kaj si o njih mislimo. Vsaka država ima svojo verzijo besednega, instagram rokovnjača in revolveraša, tistega, ki prešteva in čuva krave. Svete in navadne.
Trump je v tem letu pospešil ritem, »kavbojizacija« ni samo ameriški virus. Pa vendar jim Trumpa niti omeniti ni treba. Posledice vojnega plesa nam krojijo življenje. Če ne posredno, vsekakor neposredno. Kakšni so vloga, pomen in namen umetnosti v času in prostoru? Jo na površino spravljajo vojni streli in kako se vanjo zajedajo besedna obstreljevanja? Kako plešemo na zmes vsega?
»Dramatik je postal predsednik, igralci veleposlaniki, režiserji pa člani kabineta. To me je zanimalo: ne gledališče kar tako, ampak gledališče, ki je nehalo ustvarjati umetnost, da bi naredilo revolucijo,« je Pavol Liška za The Guardian opisal izkušnjo (češko)slovaške žametne revolucije v gledališkem listu predstave. Dosledno sledi dokumentarnemu načinu dela umetnosti. Potuje, išče, nagovarja, snema, objavlja pisma in sporočila. S Kelly Cooper opravljata tisto delo, ki se mu (mediji in anonimneži na spletu) izogibajo – terensko delo. Ne sedita doma in ne ločujeta novic s svetovnega spleta na prave, preverjene ter lažne. Gresta med ljudi, jim dajeta naloge, se pogovarjata z njimi. Mešata žanre, spajata na videz nezdružljivo. Vse, kar teren ponuja, zapakirata v pripadajočo formo. Kakor da bi delala (politično) kampanjo. Tako nastajajo na videz bizarne umetniške stvaritve. Nepredvidljive, pogumne in mejne. Ni druge, prilagoditi se je treba norosti okoli nas. Znati ujeti trenutke, meriti utrip, biti kot vojni dron, hitro povsod in »zgolj« sestavljati kronologijo norosti.
