V volišču v Wimbledonu, velikem skladišču (anglikanske) cerkve svetega Marka, kjer sem sam oddal svoj glas malo po drugi popoldne, so mi povedali (ker sem vprašal), da je do takrat volilo že več Wimbledončanov kot do desetih zvečer na rednih volitvah pred dvema letoma. To veliko presenečenje pomeni, da bo, vsekakor v Wimbledonu, verjetno pa tudi vsepovsod po Londonu in Britaniji, volilna udeležba veliko višja, kot je bila pred dvema letoma, ko so Britanci prvič po letu 1997 absolutno večino zaupali konservativcem. Visoka volilna udeležba v pretežno premožnem, belem in starejšem Wimbledonu, ki ga že več mandatov zastopa dober in prizadeven konservativni poslanec Stephen Hammond, verjetno pomeni, da je prepričljivo porazil glavnega tekmeca, laburističnega poslanskega kandidata, muslimana Imrana Uddina.
Volilna brexitska repriza?
Še daleč ni nujno, da to napoveduje izid volitev, ki naj bi bile repriza referenduma o brexitu, pa to niso bile, pa naj se je konservativna premierka Theresa May še tako prizadevala, da bi bile. Ta načrt so ji pokvarili lastna izpričana nesposobnost, vodja laburistov Jeremy Corbyn in teroristični napadi oziroma polemika o tem, koliko je sama posredno kriva zanje, ker je kot notranja ministrica botrovala kleščenju policijskega proračuna in odpuščanju 20.000 policistov.
Zadnja raziskava javnega mnenja je Mayevi napovedovala zmago, kjer so konservativcem napovedali 44, Corbynovim laburistom pa 36 odstotkov. Ta razlika bi ob slabih napovedih za druge manjše stranke konservativcem prinesla večino okoli štirideset poslancev, ki bi bila večja od dosedanje večine sedemnajstih poslancev, a zelo daleč od pričakovane večine več kot sto poslancev, zaradi katere je Mayeva razpisala te predčasne probrexitske volitve samo dve leti po rednih volitvah, potem ko je papagajsko ponavljala, da jih ne bo, ker »država zaradi brexita potrebuje politično stabilnost«. Zdi se, da bo Mayeva, če bo zmagala, svojo zmago uživala krajši čas, posebno če se bo med brexitskimi pogajanji izkazala za tako nesposobno, kot se je med kampanjo, v kateri je vsakič, ko se ni pojavila na zrežiranih dogodkih, povsem odpovedala. Brexitski ajatole, kot je zunanji minister Boris Johnson, in nasprotniki brexita, kot je nekdanji finančni minister, zdaj urednik londonskega dnevnika Evening Standard, George Osborne, že brusijo nože za naskok na Downings street 10, ko bo Mayeva (če bo zmagala) v težavah na brexitskih pogajanjih.
Stari hočejo Mayevo, mladi Corbyna
Včerajšnje volitve so bile v prvi vrsti obračun med Mayevo in Corbynom. Mayeva je med kampanjo vztrajno izgubljala zaupanje volilcev. Aprila jo je 61 odstotkov imelo za osebo, ki je najsposobnejša za vodenje države. Nekaj dni pred volitvami je tako mislilo 47 odstotkov volilcev. To je bilo še vedno precej več odstotkov, kot jih je zbral Corbyn, ki je res začel pri manj kot dvajsetih odstotkih: 36. Te volitve so kot brexitski referendum razdelile Britance. Volitve so prinesle še večji razkorak med starimi in mladimi. Če bi o zmagovalcu teh volitev odločali Britanci, stari od 18 do 34 let, bi Corbyn in laburisti več kot prepričljivo zmagali, saj bi – po raziskavah – dobili 49 odstotkov glasov, medtem ko bi jih konservativci pičlih 28. Če bi o zmagovalcu odločali samo starejši od 65 let, bi konservativci dobili 60 odstotkov glasov, laburisti pa samo 23. Petina vprašanih različno starih volilcev je res še dan pred volitvami trdila, da se utegne premisliti.
Se je uresničila poetična pravica?
Kdo je zmagal na volitvah? Verjetno konservativci, a morda bomo presenečeni. Mayeva je v kampanji odpovedala, Corbyn je več kot prijetno presenetil. Velika večina mladih Britancev ga obožuje, kot bi bil rokerski zvezdnik. Vse je mogoče, nič ni nemogoče, a vseeno bi bil poraz Mayeve oziroma zmaga Corbyna velik politični čudež. Ne zaradi njega, ki ima za seboj zelo uspešno pozitivno kampanjo, v kateri je tako rekoč ignoriral brexit, in Britancem ponujal pravičnejšo družbo, in velik odmik od ekonomskega neoliberalizma, ki je Britanijo spremenil v drugo najbolj neenakopravno družbo na svetu (po ameriški). Prav tako ne zaradi Mayeve, ki se je razglašala za močno in stabilno voditeljico, ki edina lahko uspešno izpelje brexit, v kampanji pa katastrofalno odpovedala vsakič, kadar njenih nastopov ni zrežirala njena stranka. Njen poraz oziroma Corbynova zmaga bi bila velik politični čudež zato, ker so desničarski mediji, ki tvorijo morda celo štiri petine medijev, bombardirali Otočane s tem, da bi po njihovem nesposobni Corbyn, ki so ga obtožili celo naklonjenosti teroristom in nedomoljubja, škodoval vsemu: ekonomiji, varnosti in posebno brexitu. Usklajeno z vodilnimi konservativnimi politiki, od Mayeve do Johnsona, so potvarjali in lagali, ker so mislili, da je to, kot je bila v primeru brexita, pot do zmage. Corbynova zmaga bi bila udejanjene literarne poetične pravice, po kateri je krepost nagrajena, pregreha pa kaznovana.
