Čez natanko teden dni bodo Britanci spet odločali o tem, katera stranka in kateri strankarski vodja jim bosta vladala, čeprav so o tem zadnjič odločali pred samo dvema letoma (maja 2015), ko so zmagali konservativci. Čeprav je premierka in voditeljica konservativcev Theresa May še marca šestkrat dejala, da ne bo razpisala predčasnih volitev, ker da brexitska pogajanja zahtevajo politično stabilno Britanijo, jih je 18. aprila razpisala. Domnevno zato, da bi imela »močnejši mandat za brexitska pogajanja«, v resnici pa je njo in morda samo stranko premagala skušnjava, ki jo je ustvarjala orjaška prednost v raziskavah javnega mnenja pred laburisti Jeremyja Corbyna. Takrat so imeli konservativci pred laburisti v raziskavah celo 24 odstotkov prednosti. Zdaj pa jim različne raziskave napovedujejo pet, šest ali sedem odstotkov prednosti, kar lahko pomeni, da ne bodo osvojili absolutne večine. Je orjaško prednost v pičlih dveh tednih zapravila Mayeva? Ali gre za uspeh neuklonljivega Corbyna? Ta je imel, odkar so ga laburisti jeseni 2015 prvič izvolili za vodjo stranke, proti sebi ne samo bogato konservativno stranko in njene elite finančnih podpornikov, ampak tudi večinoma desničarski tisk ter druge medije, posebno televizijo Sky. Celo levičarski Guardian in nevtralni BBC dolgo časa nista povedala nič dobrega o njem. Proti Corbynu so bili celo številni laburistični poslanci, ki so izsilili nove strankarske volitve, iz katerih pa je izšel kot še večji zmagovalec.
Levica ni pokopana
Kopneča prednost konservativcev je posledica mešanice spodrsljajev Mayeve in njene stranke, posebno v manifestu, ter uspehov Corbyna in njegove stranke, katere manifest vsebuje vrsto napovedi, ki so navdušile številne Otočane, denimo o nacionalizaciji. To postavlja na glavo trditev, da se laburisti z levičarsko politiko ne morejo vrniti na oblast. Zagotovo drži, da bo 8. junija največ odvisno od volilne udeležbe, posebno mladih, med katerimi so laburisti v solidni prednosti, posebno med ženskami. Manj kot jih bo na volišča, večja bo konservativna večina.
Soočenje z inkvizitorjem
Oba, Corbyn in Mayeva, sta se na televiziji ločeno – ker je tako hotela ona – soočila tudi s publiko in Jeremyjem Paxmanom, ki je na BBC slovel kot novinarski inkvizitor. Veliko bolje se je odrezal Corbyn. Mayeva je imela problem celo z brexitom, ki naj bi bil njen glavni volilni adut. »Zmrznila« je, ko jo je Paxman ne samo spomnil na to, da je bila proti brexitu, ampak ji dejal, da še vedno misli, da je brexit »trapasta ideja« in da si o tem ni premislila. Corbynu pa je Paxman očital, da njegove nekdaj glavne osebne ideje, kot je opustitev monarhije, niso našle prostora v laburističnem manifestu. Zakaj? »Zato, ker tega ne bomo naredili,« je dejal Corbyn, se nasmehnil in požel največji aplavz večera, preden je dodal, da sta imela s kraljico zelo dober klepet.
O golem Corbynu
Mayeva volilce medtem že »utruja« s samohvalo in vztrajnim ponavljanjem tega, da lahko samo ona zagotovi močno stabilno vlado za izpeljavo brexita, pa tudi z napadanjem Corbyna kot šibkega nesposobnega potencialnega premierja, ki bi ogrozil vse, od britanske ekonomije do britanske varnosti. A premierka vseeno vztraja pri tej taktiki, ki ji dodaja še poskuse žaljivega humorja, saj je dan po soočenju s Paxmanom dejala: »Sinoči se je pokazalo, da varuhi lahko oblečejo Jeremyja Corbyna v lepo modro obleko za intervju s Paxmanom, vendar bi se s svojim stališčem do brexita znašel gol v pogajalski komori z Evropsko unijo. Vem, da je to podoba, ki je preveč neprijetna, da bi si jo zamislili.« Zanimivo bi bilo slišati odzive Mayeve, žensk na splošno, posebno pa feministk, če bi Corbyn dejal, da bi bila premierkina gola podoba preveč neprijetna, da bi si jo zamislili.
