V rumenem tisku se pogosto pojavljajo govorice, da je Cristiano Ronaldo homoseksualec. Podobno je bilo velikokrat slišati o istospolni usmerjenosti Zlatana Ibrahimovića, ki naj bi ljubimkal z nekdanjim soigralcem Gerardom Piquejem. A vse te tabloidne zgodbe verjetno opozarjajo predvsem na to, da je istospolna usmerjenost med nogometaši velik tabu. Ni veliko nogometašev, ki bi odkrito spregovorili o tem. Zato ni čudno, da je te dni veliko zanimanja povzročila fotografija, ki jo je na twitterju objavil igralec Lazia Keita Balde Diao, na kateri se skoraj drži za roke s svojim soigralcem Patricom. Čeprav sta pozneje dejala, da je bila le šala, pa se je ponovno začela razprava o tem, zakaj poklicni nogometaši niso odkriti o svoji spolni usmerjenosti.
Zvezdnik Atletica iz Madrida Antoine Griezmann je nekaj dni pozneje v intervjuju za El Pais dejal, da se nogometaši bojijo odkrito priznati, da so istospolno usmerjeni: »Moramo biti močni in neizprosni, toda bojimo se, kaj bodo o nas govorili ljudje. Če bi bil gej, bi verjetno to javno priznal, a lahko je govoriti nekomu, ki ni v takem položaju. V svetu nogometa je veliko slabih ljudi in igralci se bojijo, da bi jih na igrišču ali na stadionu zmerjali,« je dejal Antoine Griezmann.
To je verjetno res. V Veliki Britaniji so objavili študijo, iz katere je razvidno, da je 47 odstotkov nogometnih navijačev na stadionih že slišalo zmerjanje homoseksualcev. V anketi za BBC se je izkazalo, da bi pet odstotkov nogometnih navdušencev nehalo navijati za svoj klub, če bi se izkazalo, da je kateri od igralcev istospolno usmerjen. Lani se je celo zgodilo, da so na stadionu West Hama delili homofobne letake. Seveda pa se homofobija ne dogaja le na stadionu, temveč tudi v klubih. Nekdanji nogometaš Chelsea Graeme Le Saux je bil vso svojo kariero izpostavljen zasmehovanju soigralcev, češ da je gej, čeprav ni bil, o čemer je pisal za Guardian in nekako postal glasnik pravic istospolno usmerjenih v nogometu.
Nogometno okolje še ni pripravljeno
Homoseksualnost je tabu tudi med nogometnimi uradniki in menedžerji, nekaj jih je odkritih homofobov. Kako bi si sicer razlagali izjavo Zdravka Mamića, ki je pred sedmimi leti jasno in glasno oznanil, »da zanj ne bi mogel igrati noben gej. Lahko so baletniki, tekstopisci ali novinarji, ne morejo pa z glavo iti na kopačke.« Morebiti je tudi zaradi takih izjav predsednik angleške nogometne zveze Greg Clarke lani izjavil, da ni pravi čas, da bi kakšen igralec javno spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, ker nogometno okolje še ni pripravljeno na to in je treba počakati še nekaj let.
Pa vendar se je nekajkrat zgodilo, da je profesionalni nogometaš odkrito priznal, da je homoseksualec. Prvi je to leta 1990 storil angleški nogometaš Justin Fashanu, ki pa je osem let pozneje naredil samomor. Pred tremi leti je sicer po koncu kariere svojo istospolno usmerjenost razkril tudi nemški nogometaš Thomas Hitzlsperger, ki do danes velja za najbolj znanega nogometaša, ki je to storil. Pozneje povedal, da se je hotel razkriti še kot aktiven igralec, a so mu odsvetovali: »Svarili so me pred valom napadov. Šele pozneje sem se zavedel, da pravzaprav nihče ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi stopil iz sence še kot aktiven nogometaš, saj takšnega primera še ni bilo,« je zatrdil Thomas Hitzlsperger. In ga na najvišji ravni nogometa še vedno ni.
Zanimivo pa je, da v ženskem nogometu odkrita istospolna usmerjenost ni tabu: na zadnjem svetovnem prvenstvu v ženskem nogometu je bilo kar štirinajst odkritih istospolno usmerjenih igralk, med njimi tudi kapetanka nemške reprezentance Nadine Angerer, ki je bila leta 2014 razglašena za nogometašico leta.
