Češnje namreč niso kar tako, ampak so ena naših delikates, ki nam jih lahko zavidajo marsikje. Zlasti briške češnje so zaradi svoje kakovosti tako zelo cenjene, da jih prodajalci na tržnicah vsako leto znova »ponarejajo«. Tudi letos je namreč opaziti nekatere prodajalce, ki namesto pravih briških neizkušenim kupcem drago prodajajo bistveno cenejše italijanske češnje, pri tem pa jim gledajo naravnost v oči in prepričljivo lažejo. Seveda pa še zdaleč niso vsi te baže… Seveda pa prima češnje različnih sort rastejo pri številnih hišah po vsej naši deželi in ni šment, da si ne bi priskrbeli vsaj manjše košarice domačih, vaški otroci se jih bodo bržkone tako ali tako najedli na sosedovem drevesu, kakor je bilo nekdaj v modi. Marsikaj slastnega iz češenj bo mogoče poskusiti ob koncu tedna, 10. in 11. junija, v Dobrovem v Goriških brdih, kjer bo potekala glavnina prireditev tradicionalnega praznika češenj. Zakaj toliko pozornosti namenjamo prav briškim češnjam, ko pa vsaj prav dobre rastejo pri skoraj vsaki hiši? Briške so nekoč slovele tudi na Dunaju, kamor so jih od leta 1857, tega je natanko 160 let, po novi južni železnici vozili z vlakom. Prodajali so jih seveda tudi po vseh deželah današnje Slovenije in na sever do Salzburga, kmetom pa so pomenile prvi resnejši letni dohodek, od katerega so bile odvisne cele družine. Če se pred nami na vsem lepem znajde takšna količina češenj, da jih ne bomo takoj pozobali, lahko iz njih pripravimo čuda dobrot. Pite, kompoti, najrazličnejše pecivo in zavitki (med njimi tudi zloglasni »špukštrudelj« z neizkoščičenimi češnjami) so le del tradicionalnih načinov priprave. Sicer pa se je češenj najslajše napokati na kakšni močnejši veji lepo rogovilastega drevesa in si jih med tem za zabavo v parih obešati za uho. Če nimamo sreče z drevesom, si lahko damo duška tudi s pljuvanjem koščic skozi okno na vrt, z njihovo pomočjo lahko preizkusimo moč pralnega praška že pri tridesetih ali pač zgolj poskusimo pripraviti dobroto po naslednjem receptu. Clafoutis (prebere se kot klafuti) v resnici nima ničesar skupnega s klofutami, kot bi kdo utegnil pomisliti. Gre za docela preprost francoski poletni sadni kolač, ki ga najpogosteje pripravljajo s črnimi češnjami (clafoutis aux cerises), lahko pa tudi z drugim sadjem, zlasti z borovnicami, slivami, marelicami…
Češnjev clafoutis
približno 500 g češenj, 65 g moke, 65 g trsnega sladkorja, 2,4 dl mleka, 3 jajca, 2 stroka vanilje, ščepec morske soli, sladkor v prahu za posip.
Plitev okrogel pekač s premerom približno 22 centimetrov namažemo z maslom. Češnje očistimo, izkoščičimo in stresemo v pekač, da v enem sloju prekrijejo dno. Pečico segrejemo na 180 °C. Moko, sladkor, mleko, jajca in postrgano vsebino vaniljevih strokov zmešamo v gladko, tekoče testo. Nalijemo ga na češnje, nato pa pekač za dobre pol ure položimo v segreto pečico. Pečen kolač ohladimo do mlačnega, nato pa ga posujemo s sladkorjem v prahu, narežemo in ponudimo. Lahko ga »zabelimo« s stepeno sladko smetano, nihče pa nam ne more preprečiti, da bi ga obdali še s kepico sladoleda ali kakšnim (tudi močnejšim) čokoladnim derivatom.
