Igralsko smo na podobni ravni, a mi smo bolj motivirani, sproščeni in imamo bolj razčiščene stvari v glavah. Smo boljša »klapa« v garderobi, na igrišču in zunaj njega, kar se potem pozna tudi pri rezultatih. Ker nas že nekaj let niso premagali, imajo celjski sindrom, proti nam igrajo v krču. Ko se mi sprostimo in razletimo po igrišču, nam niti slučajno niso kos. A v zadnjem času je vsaka tekma bolj na nož, izenačena. Seveda Celje ne bo moglo zmagovati v nedogled, kajti vsakega niza uspehov enkrat konec. Toda zaradi tega niza tudi mi igramo pod pritiskom, saj vsi od nas pričakujejo le zmage proti Gorenju.
Mogoče bo celjskega niza konec že v novi sezoni, kajti klub zapušča sedem igralcev, Gorenje pa se spet krepi.Celjski klub je, tako kot vsi slovenski v vseh športih, prisiljen v ustvarjanje in prodajo mladih igralcev. Klub si ne more privoščiti dragih okrepitev. Če bi imel celjski klub vizijo za naslednji dve leti, bi marsikdo od nas ostal. V Celju nam nič ne manjka, pogoji za delo so vrhunski, mesto in ljudje super. A da bi klub naredil še korak višje, bi moral razširiti igralski kader in vložiti v nakupe nekaj denarja, ki ga ni, ne pa le prodajati.
Kiel je stopil v stik z vami prek vašega menedžerja Andreja Golića, nekdanjega rokometaša in reprezentanta Francije.Vse je šlo zelo hitro. Začelo se je nekje konec marca, Kiel pa je zaradi operacije pogačice Hrvata Domagoja Duvnjaka nujno potreboval organizatorja igre vsaj za naslednjo sezono. V vseh zadevah smo hitro našli skupen jezik, čeprav smo morali urediti nekaj dodatnih stvari, kajti pri pogodbah obstajajo razlike med Slovenijo in Nemčijo. A ko smo to rešili, je hitro prišlo do podpisa.
S Celjem ste imeli pogodbo še za eno sezono, v njej pa odkupno klavzulo ob predčasni prekinitvi. Ker ima Kiel 10 milijonov letnega proračuna, je pač zlahka plačal 80.000 evrov odškodnine.S tem se nisem niti ukvarjal niti obremenjeval. Če sem iskren, niti ne vem, koliko je znašala odškodnina. Bil sem le nekakšen »predmet«, o katerem so se drugi pogovarjali, dogovarjali, usklajevali. In ko so se dogovorili, je meni ostalo le to, da podpišem pogodbo.
Kako so se na odhod odzvali celjski klub, trener Tamše in vaša družina?Bil sem presenečen nad pozitivnimi odzivi kluba in trenerja. Tamše mi je dejal, da nimam kaj razmišljati in da se takšnih ponudb ne zavrača. Mogoče sem kaj slabega storil v Celju, da so se me želeli na hitro znebiti. (Smeh.) Družina je to sprejela z mešanimi občutki. Po eni strani je že od nekdaj želela, da bi igral za vrhunski klub v tujini, po drugi bo manj časa zanjo in vračanje v Trebnje. Družina je hodila skoraj na vse moje tekme v Trebnjem, Mariboru in Celju, zdaj pa bo to seveda precej težje.
Za Vidom Kavtičnikom, Romanom Pungartnikom in Alešem Pajovičem boste četrti Slovenec v Kielovem dresu. Ste že bili kaj v stikih z njimi?Z Vidom sva se veliko pogovarjala in se še bova. Zelo mi je pomagal, napovedal je tudi, da me bo obiskal v Kielu. Klub in mesto se v letih, odkar je igral tam, nista veliko spremenila, zato je vsaka informacija dobrodošla. Super občutek je, da imaš nekoga, na katerega se lahko vedno obrneš za nasvet ali pomoč.
Kavtičnik vas je v šali opozoril, da morate posebej pozdraviti Kielovo računovodkinjo. Ste to upoštevali?Seveda. Gre za gospo, staro okoli 60 let, ki že več kot 25 let dela v klubu. Naredi vse za igralce in tudi meni je pomagala urediti že veliko stvari. Presenečen sem bil, da je tako prijazna, odkritosrčna in vedno na razpolago. Z Vidom sta bila v dobri navezi, tudi on pa je tam zapisan z velikimi črkami. S Pungartnikom in Pajovičem doslej še nisem bil v stiku.
Ker ste v intervjuju z naslovom »V supergah merim 180 centimetrov« za Kielovo spletno stran omenili, da še niste našli stanovanja v mestu, je klub kar pod intervjujem objavil oglas, da išče opremljeno dvo- ali trisobno stanovanje za vas od 1. julija dalje.Klub je dal oglas bolj za šalo kot zares, a se je dobro prijel, saj sem dobil že nekaj ponudb. V Kielu je težko najti primerno stanovanje, ki je opremljeno. Želel sem si opremljeno, da mi ni treba iz Slovenije v Nemčijo vlačiti vseh stvari. Poleg tega ne vem, kaj bi po odhodu iz Kiela storil s pohištvom in drugimi stvarmi. Zato je bolje, da se vselim v že opremljeno stanovanje. Trenutno imam dve zelo dobri ponudbi. Načeloma sem se že odločil za eno, ampak vseeno si bom vzel še malce časa za dokončno odločitev.
V novem okolju brez znanja nemščine ne bo šlo. Jo že obvladate?Razumem veliko in brez težav, malce se mi zatika le še pri govorjenju. Prav tako imam individualne ure učenja nemščine, ki mi zelo pomagajo. A največ se bom naučil, ko bom prišel v Kiel, ko bom vsak dan ves čas poslušal nemščino in jo bom prisiljen uporabljati oziroma se pogovarjati v tem jeziku. To je najboljši recept za znanje tujega jezika in tako jezik najhitreje pride v glavo.
Za učenje nemščine boste imeli čas, za izpolnitev poklicne želje, postati profesor športne vzgoje, pa ne. Ste si glede študija morebiti že premislili?Bom videl, koliko bom sploh imel časa, ker je težko usklajevati vrhunski šport in študij. A še vedno sem prepričan, da je to poklic, ki mi je pisan na kožo. V Ivančni Gorici sem končal gimnazijo, zdaj pa obstaja na fakulteti za šport v Ljubljani tudi možnost študija na daljavo. Skoraj nemogoče je en letnik končati v enem letu, je pa možno v dveh, kar pa ni nič nenormalnega. A če se bom študija lotil, ga bom zanesljivo končal.
V Kielu stopate v velike čevlje odličnega Duvnjaka, ki bo odsoten vsaj šest mesecev. Ali zaradi tega in dejstva, da prihajate v velik in ambiciozen klub, kjer so zmage nujnost, čutite pritisk?Zdaj sem že dovolj star, da na te stvari ne gledam kot na breme, pritisk. Rad imam rokomet, zato tudi verjamem vase in sem samozavesten. Prepričan sem, da bom v Kielu dobro opravil svoje delo. Vem, da je tam stalen imperativ uspeha, dvorana je vedno polna, liga je dolga in zahtevna, najboljša na svetu, težke tekme se vrstijo kot po tekočem traku. Toda to me veseli. Biti del tega je nekaj, o čemer sanja vsak igralec. To je za uživanje, ne pa za strah.
Manj uživanja in več strahu bo na tekmah s Švico in Portugalsko v kvalifikacijah za EP 2018 na Hrvaškem. Neuvrstitev na EP bi bila katastrofa za uradno tretjo reprezentanco sveta.Ne glede na poškodbe in odsotnosti kopice igralcev smo še vedno dovolj kakovostni, da ne bi smeli imeti težav niti s Švicarji niti s Portugalci. Smo vsaj za razred boljši od obojih, a to moramo potrditi še na igrišču. Po bronu na SP v Franciji bi bil neuspeh v kvalifikacijah za EP katastrofa. Ko imaš kolajno okoli vratu, v očeh ljudi uspehi postanejo samoumevni in vsi pričakujejo, da bomo stalno zmagovali in bili v špici. Kolajna je torej tudi dodatno breme in pritisk.
Če Sloveniji slučajno ne uspe, bo imel vaš največji navijač in kritik, oče Roman, verjetno precej povedati.On je moj večji kritik kot navijač, že od nekdaj. Vendar vem, da kot nekdanji rokometaš in nato trener to počne iz dobrih namenov. Oče je tudi najzaslužnejši, da sem šel po njegovih stopinjah v rokomet, čeprav mi je prvo žogo kupila mama Magda. A v Trebnjem razen rokometa ni bilo ničesar, ni bilo izbire. No, sestri Ana in Maša nista šli v rokomet, ampak sta odlični mažoretki.
Po končani reprezentančni akciji 17. junija boste imeli malo časa za dopust. Že imate načrt, kje ga boste preživeli?Načrtujem dopust v kakšni eksotični destinaciji, a za zdaj nisem izbral še nič konkretnega. Skoraj tri leta že nisem bil na pravem dopustu, zato sem prepričan, da mi pripada in da si ga zaslužim vsaj sedem, deset dni nekje, kjer bom lahko maksimalno užival. Nato me desetega julija že čaka selitev v Kiel, teden dni pozneje pa tudi začetek klubskih priprav na novo tekmovalno sezono.
Slovenski rokometni sodniki vašega stališča, da so za vas najbolj moteča stvar v tem športu, niso veseli. Ali še vedno zastopate takšno oceno?Vsak sodniški par ima svoj kriterij sojenja in na vsakem slovenskem derbiju pride do kakšnega presenečenja pri izbiri sodnikov. Obstaja menda žreb parov, toda derbije bi morali vedno soditi samo najboljši. Želim si, da bi tudi slovenski sodniki začeli gledati videoposnetke sojenja iz tujine. Nekateri jih verjetno gledajo, nekateri pa zagotovo ne, kajti toliko različnih kriterijev sojenja kot v Sloveniji ne vidiš nikjer v Evropi. V ligi prvakov je kakovost sojenja na precej višji ravni kot v slovenski ligi. Tudi v domači ligi je veliko dobrih igralcev in tekem, ki si zaslužijo boljše sojenje. Igralci in klubi se trudijo na igrišču, potem pa pogosto pridejo sodniki in vse podrejo. In to boli.
