Gre za zgodbo o treh žalujočih ženskah – materi, sestri in hčeri umrlega moškega – njihovih kompleksnih odnosih in svojevrstnem fenomenu, znanem iz posebno patriarhalnih predelov Balkana, ko ena izmed žensk v zdaj izključno ženskem gospodinjstvu prevzame vlogo moškega. To očitno ne more funkcionirati brez gospodarja, ki je v taki družbi edini avtonomen subjekt, glava družine. Ta sicer zanimiva dramska zasnova pa olupljena vsega teksta v plesni adaptaciji Rosane Hribar v maniri nekakšne sentimentalne koreodrame ponudi zgolj pretirano gestično afektiranost, precej arhaičen plesni ekspresionizem in redukcijo tančin v odnosih na sploščene odrive in objeme.
Že od prve scene, v kateri okoli moške obleke posejane ženske v poročnih opravah jadikujejo, plesno očitno dominira sama koreografinja Rosana Hribar v vlogi mrtvečeve matere in uprizori ekspresiven solo z gibanjem rok in hrbta, obrnjena stran od gledalcev. Tu in skozi celotno predstavo se je težko znebiti občutka, da sta Maša Kagao Knez v vlogi žene umrlega in Urša Rupnik kot njegova sestra zgolj bolj ali manj statični dekoraciji za nosilko predstave, četudi ta prevlada v tekstu nima podlage. Še hujše, njun performans (v vseh pomenih besede) je tako po kvantiteti kot kvaliteti očitno slabši, kar je neprijetno kontrastno še posebej zato, ker je Hribarjeva tudi koreografinja in bi se zato morala bolj potruditi pri oblikovanju vlog in poudarjanju kakovosti soplesalk.
Koreografija je sicer vseskozi dinamična, ritmična, z elementi balkanskih ljudskih in celo latino plesov, z mnogo vrtenja, kar ustreza hitri in precizni Hribarjevi, manj mlajšima plesalkama. Nasilne emocijske sunke, ki pritičejo kvečjemu kakšnim latinskoameriškim plesom, se plesalke trudijo nadomeščati ob podajanju, prekladanju, odnašanju, odtegovanju in ponujanju kavnih skodelic, kar pa ni dovolj precizno in je še vedno preveč gimnastično, da bi subtilnejše nianse odnosov prišle do izraza. Prav tako bega sporočilo predstave, ki v opisu predstave prepoznava »uničujočo patriarhalnost sveta« in zatrjuje, da »vprašanje ženske emancipacije postaja vse bolj aktualno… v luči izgubljanja (že) priborjenih pravic žensk«. V tem smislu se zdi razplet te koreografske drame, kjer pa se vse hude strasti in gorje očitno in celo katarzično pomirijo šele, ko si Urša Rupnik nadene hlače in suknjič, protisloven. Tega namreč v danem kontekstu verjetno ne moremo brati kot osvobajajoč sestop iz ženske vloge v nekakšno emancipirano kvir identiteto, ampak nasprotno, kot dodaten znak brezizhodnosti patriarhata. Kljub nedvomni plesni zmogljivosti, ki bo marsikoga očarala, v konceptualnem smislu, ki enostavno prevaja dramo v ples, v kvazifeministični vsebini predstave, pa tudi v tipu koreografije pogrešamo kakršne koli progresivne tendence.
