Še pred dvajsetimi leti nismo ničesar vedeli o zgodovini našega visokogorja. Nato pa je leta 1991 najdba Ötzija, več tisoč let starega mumificiranega trupla (našli so ga v tirolskih Alpah), sprožila pravo raziskovalno mrzlico. Okužila je tudi zdaj že nekdanjega direktorja Triglavskega narodnega parka Janeza Bizjaka.
»Niti sanjali nismo, da je zgodovina visokogorja lahko tako bogata,« danes pove Bizjak. Na podlagi najdb, ki jih je s sodelavci v zadnjih 17 letih zbral v slovenskem visokogorju, lahko sklepa, da je bilo slednje poseljeno že v antiki, in to veliko bolj kot danes. S tem je ovrgel tudi zapis zgodovinarja Simona Rutarja, da je bila Trenta prvič poseljena šele v 16. stoletju. »Rutar je pisal, da je bila poselitev Trente povezana z začetki rudarstva. A nekdo je moral tem ljudem povedati, da je tukaj ruda,« je begalo Bizjaka, preden se je lotil terenskega raziskovanja.
Odkrili so, da so ljudje visoko nad dolino Trente živeli že pred 2000 leti. »V visokogorju so preživeli večji del leta, razen najhujše zime. To so bile trde razmere preživetja. Morali so biti strašno skromni ljudje,« danes razmišlja Bizjak. Pri raziskovanju je postal pozoren na nenavadno površje oziroma površinske jame, ki bi morale biti delo človeških rok. Domneva, da so ostanek površinskega kopanja rude in kremenovega peska. »Na eni od planin smo poleg površinskih kopov našli sledi skoraj 2000 let starega bivališča in poznoantične črepinje. Na drugi planini, sredi ničesar, pa nož, bronasto sponko in železno šilo,« razkrije le dve od številnih najdb po planinah Trente. Ob zadnji najdbi domneva, da je šlo za predmete, ki so jih darovali za srečo v življenju in za dobro letino. »Zagotovo lastnik noža ni izgubil, ker je bil preveč dragocen, ampak ga je daroval. Najden je bil v nekakšni grobnici. O tem življenju še vedno zelo malo vemo,« pravi sogovornik.
Ötzi tudi v slovenskem visokogorju?
Predvideva, da je bilo nabiranje in kopanje rude v visokogorju stvar preživetja. Doslej so na najbogatejše najdbe poleg Trente naleteli še v tolminskih hribih in v Kamniško-Savinjskih Alpah. Bi lahko tudi pri nas našli Ötzija? »Kaj vem, mogoče pa tudi,« vliva Bizjak dvom in obenem upanje. Sam si denimo pri svojih raziskovalnih odpravah v visokogorje želi najti bronasto figuro pastirja ali rudarja z razširjenimi dvignjenimi rokami. Takšne figurice, imenovane oranti (molilci), so našli na številnih mestih v alpskem visokogorju, kjer so nekoč živeli pastirji in rudarji. »Ti amuleti dokazujejo še neraziskano duhovno življenje gorjancev,« pojasni Bizjak.
Veliko bolj znana in raziskana je manj oddaljena zgodba trentarskih rudnikov, ki sega v 16. stoletje. Prve rove visokogorskih rudnikov naj bi po nekaterih virih začeli kopati leta 1570. »Rudarili so v jamah visoko v gorah, kopali so železovo rudo. Najvišji rudnik je bil pod Veliko Dnino na nadmorski višini 2048 metrov. Do njega še danes vodi stara tlakovana pot s stopnicami, vrezanimi v skale,« pripoveduje Bizjak in dodaja, da je bilo to izjemno težaško delo. »Rudo so v dolino spuščali po žlebovih ali pa jo nosili na hrbtih v koših. Rudnik, ki sem ga s pomočjo domačinov našel in se spustil vanj, je labirint rovov, ki niso širši od 60 centimetrov in višji od 120 centimetrov. Jasno je, da so ti ljudje zgodaj umirali, stari med 20 in 30 let. Med delavci, ko so v težkih pogojih kopali rudo, so bili tudi kaznjenci iz južne Tirolske,« pripoveduje.
Trentarski plavž postal zvonik
V zlatem obdobju rudarstva je bila Trenta iz Bovca dostopna po tovorni poti, ob koncu železarstva, ki je po 200 letih rudarjenja ugasnilo okrog leta 1783, pa je pot propadla in se skorajda popolnoma zarasla. Od sveta umaknjenim Trentarjem sta tedaj za preživetje ostali zgolj ovčereja in kozjereja, obubožano životarjenje s pretirano rejo drobnice pa je sprožilo škodljive spremembe v gozdnem ekosistemu. »Leta 1870 sta vasi Trenta in Soča veljali za najrevnejši v avstro-ogrski monarhiji,« pojasni Bizjak. V času najhujše revščine in lakote so obubožani Trentarji kot sekači odhajali na sezonsko delo v gozdove Transilvanije oziroma Sedmograške v današnji Romuniji. Enega najočitnejših ostankov rudarjenja, trentarski plavž, v katerem so talili rudo, so leta 1908 podrli in iz njegovih ostankov zgradili zvonik k trentarski cerkvi.
