Slovenska zgodba (in ena od svetovnih) tega tedna je debata o potici/pici med papežem Frančiškom in Melanio Trump. Na to, da papež pozna potico, smo tako ponosni kot na govorečega Toma. Nismo sicer prepričani, da jo zna Melania speči, kajti njen obraz ob papeževi opombi je bil tako presenečen, da je najbrž res mislila, da je papež rekel pica. A ob dogodku smo nemudoma poskočili, češ da je to prava priložnost za promocijo Slovenije. Prek potice bomo šli v svet, ki nas bo poslej poznal kot tisti narod, ki dobro zvija testo in vanj tlači orehe.
Na srečo svetovni mediji od New York Timesa do Guardiana niso ugotovili, da obstaja tudi ocvirkovka. Če pa bi bili Slovenci res poslovno in promocijsko premeteni, bi nemudoma še danes zamesili potico z nadevom za pico ter jo prodali kot prvovrstno redilno prehrano ameriškega predsednika. Za zajtrk pa bi ponudili še pico burek. Kajti ne pozabimo: v tujih medijih, prav v teh, ki nam zdaj pripisujejo potico, je bil še pred nekaj leti kot nacionalna slovenska jed zapisan burek.
Potica v naših srcih
»Zdaj imamo res neverjetno priložnost, da potica postane prepoznavna kot nekaj tradicionalno slovenskega,« je prepričana Janja Štrumbelj, ustanoviteljica blagovne znamke LePotica, v okviru katere peče in prodaja prave slovenske potice. Glede na njene izkušnje je potica nekaj, kar brez konkurence povezuje Slovence: »Potica v sebi nosi zgodbo slovenstva. V našo trgovino prihajajo potomci slovenskih izseljencev, ki niti ne govorijo več slovensko, a se jim ob omembi potice kar orosijo oči. Potica je v njihovih srcih zapisana kot simbolna vez s Slovenijo. Zanimivo je, da čeprav se znanje jezika ne prenaša več v tretjo ali četrto generacijo priseljencev, se znanje peke potice prenese.«
Kako močan dejavnik identifikacije slovenstva je potica, pove tudi to, da je zelo pogosto darilo, ki ga Slovenci odnesemo ob obisku v tujino, pa naj bo to obisk pri papežu ali pri študentskem kolegu. »Moje potičke so potovale že na Japonsko, v Dubaj, na Jamajko,« je razložila Janja Štrumbelj in dodala, da kljub temu potica v svetu ni znana – pozna jo le tisti, ki pozna kakšnega Slovenca. Pekel jo je sicer holandski kuharski zvezdnik Rudolph van Veen (ki je bil na obisku v Sloveniji) in morali so jo speči tudi tekmovalci najbolj priljubljenega britanskega tekmovanja amaterskih slaščičarjev Velika angleška pekarija (The Great British Bake Off), a z opombo, da so jo takrat predstavili kot hrvaški kolač.
Ker roko na srce – potico imajo tudi Hrvati, natančneje orehnjačo. Zato ideja o zaščiti potice sploh ni slaba. Kmetijsko-gospodarska zbornica Slovenije in obrtna zbornica že delujeta v smeri zaščite recepture za testo in nekaterih nadevov kot zajamčene tradicionalne posebnosti. »Zaščita bi bila dobrodošla, saj ima potica prepoznavno tradicionalno zgodbo. Z zaščito bi tudi omejili možnosti, da bi s komercializacijo na trg prihajali slabši in manj kakovostni izdelki. Seveda pa ima vsaka gospodinja svoje skrivnosti priprave potice,« meni Štrumbljeva, ki se tudi trudi, da se mlade gospodinje ne bi bale peke potice, saj je to, da je njena priprava zapletena, po njenem mnenju le stereotip.
Pozabljena Charles in kozolec
A vrnimo se k promociji države. Potica sploh ni prvi slovenski produkt, ki je v stiku s pomembnežem doživel pet minut svetovne slave. Spomnimo se kozolca, ki ga je v dar dobil princ Charles in si ga je postavil na svoji posesti. Zgodba o Charlesovem kozolcu je prav zanimiva: leta 1994 so ga na posestvu Highgrove postavili slovenski tesarji iz Domžal pod vodstvom Alojzija Cerarja. Princ je želel, da kozolec stoji čim bliže hiše, da bi ga videl skozi spalnično okno, tesarji pa so predlagali, da bi stal ob cesti, da bi ga videlo čim več ljudi. Nazadnje so ga res postavili ob cesto. Ko je štiri leta kasneje prišel v Slovenijo, je dejal, da ima njegovih 2000 ovac najraje seno, posušeno na kozolcu. Takrat smo bili tudi prepričani, da nas bo svet prepoznal po kozolcih. Princ Charles je ob svojem obisku pri nas dobil še čebelnjak, z vsemi umetelno narisanimi panjskimi končnicami. »To ni čebelnjak, to je najbolj čudovita hišica, kar sem jih kdaj videl. Čebelnjak bo stal v bližini kozolca,« so takrat prinčeve besede zapisali v Gorenjskem glasu.
Pa se iz vsega tega ni izcimilo kaj dosti. Eden od vzrokov, ki ga ob tem navajajo strokovnjaki za blagovne znamke, je, da je kozolec sam po sebi relikt. Sicer zelo slovenski in z zelo atraktivnim videzom, a tako odtujen od sodobnega življenja, da ga tudi v Sloveniji bolj ali manj uporabljamo le za obešanje reklam ali kot predmet muzejskega občudovanja. Medtem ko je hrana – in spet smo pri potici – vpeta v vsakdan. In ta hip je hrana bolj trendovska kot kar koli drugega.
Zato bi kot tradicionalni prepoznavni proizvod lahko promovirali tudi kranjsko klobaso in še bolj atraktivne krvavice, pa seveda cviček, ki ga je prav te dni prepoznal in nagradil alfa in omega med vinskimi mediji Decanter.
