Anton Kastelic, voznik gasilskega avtomobila: Občutki, ko se zaveš, da ljudi ni mogoče rešiti, so najhujši

Mene ne.

Običajno ne. Strah je seveda potreben zaradi previdnosti, še posebno takrat, ko se spopadamo z močnim požarom. Tedaj je nujna pazljivost, saj lahko v nasprotnem primeru hitro pride do nesreče.

Ni čisto tako, prometna pravila za nas veljajo, je pa res, da nam jih po lastni presoji v primeru intervencije ni treba upoštevati. Seveda lahko prevozimo rdečo luč, a nam morajo drugi prometni udeleženci odstopiti prednost. Sam se zelo dobro zavedam odgovornosti in nevarnosti, ki jo prinaša hitra intervencijska vožnja. Na tem mestu bi apeliral na vse udeležence v prometu, da odstopajo prednost vozilom, ki so na nujni vožnji.

V zadnjih desetih letih so dodatna izobraževanja postala precej pomembnejša, vsaki dve leti nas nanje napotijo po službeni dolžnosti, medtem ko so bila v preteklosti tovrstna izobraževanja domena posameznika. Treningi varne vožnje so seveda dobrodošli in pomembni, prav tako tudi simulator, je pa res, da so stvari tam malce nerealne, zato sprva potrebuješ nekaj časa, da se navadiš na občutke. Dobro pa je, da ti simulator prikaže dejanske situacije, tako da si lahko pozneje v resničnem življenju nanje bolje pripravljen.

Moram potrkati, da resnejše nesreče še nisem imel, le dvakrat sem malce poškodoval zunanji ogledali. Seveda se nesreča lahko primeri vsakemu. Kar pa se vožnje in upravljanja tiče, je to zelo zahtevno delo. Zahteva zbranega in psihofizično pripravljenega človeka. Upravljamo veliko vozil različnih velikosti in namembnosti. Ko enkrat vozilo obvladaš in imaš njegove dimenzije v malem prstu, se pravi višino, dolžino in širino, ni nikakršnih težav, seveda pa se tovornjak nikoli ne more peljati tako kot na primer osebni avto. Izjemno pomembno je, da je vozilo opremljeno z dobrimi pnevmatikami, redno vzdrževano in tehnično brezhibno.

Najprej moraš biti nekaj časa gasilec, kar je osnova. Pogojev je poleg tega še veliko: treba je imeti opravljeno tudi šolo za voznika, vozniški izpit kategorije C in E, izpolnjevati zakonske pogoje za voznika vozil na nujni vožnji, biti usposobljen za upravljalca avtodvigal, imeti za sabo številne treninge varne vožnje pa tečaje za voditelja čolna… Se pravi, da moraš imeti kar nekaj izkušenj, tudi naša odgovornost je precejšnja. Kljub temu sta delovni mesti gasilca in gasilca voznika na plačnem področju izenačeni ter nižji od gasilca specialista, kar pomeni, da žal nismo ustrezno stimulirani.

Naša gasilska vozila so zelo sodobna, dejansko najnovejša. Ko potujem po svetu, pogosto opazim, da je njihov vozni park v primerjavi z našim starejši. Seveda sodobna vozila ne prinašajo zgolj prednosti. Če imamo veliko elektronsko podprte mehanizacije, lahko hitro nastopi težava, saj veste, da elektronika včasih zataji. Zato moramo znati na intervenciji obhoditi to elektroniko in ročno peljati zadevo naprej. Imamo tako ročne kot samodejne menjalnike, z njimi načeloma nimamo težav.

Moja prva naloga je pripeljati vozilo s posadko čim hitreje in varno na kraj intervencije, potem pa je treba zagotoviti vodo, postaviti lestev, poskrbeti, da delujejo elektroagregati, črpalke, razsvetljava in še marsikaj. Skratka, skrbeti je treba za vozilo in za vse, kar vozilo potrebuje. V kritični situaciji seveda lahko tudi zapustim vozilo in priskočim na pomoč, toda mehanizacija mora še vedno brezhibno delovati.

Vidim kar precej gasilcev, ki vozijo oblečeni v zaščitna oblačila, kar po mojem mnenju ni pravilno. Tudi na treningih varne vožnje nam lepo povedo, kako moraš biti oblečen in obut, če želiš voziti varno. Navsezadnje tudi med pustovanjem ni dovoljeno voziti z masko na glavi. Stvari, ki ovirajo tako slušno kot vidno zaznavanje, ne sodijo v promet. Prepričan sem, da je reakcijski čas, če voziš obut v težke škornje s trdim podplatom, občutno daljši.

To pa vedno. Največji problem naših intervencij je zagotovo vožnja skozi rdečo luč, o čemer pričajo tudi statistični podatki. Na žalost se je že primerilo, da so bili moji kolegi vpleteni v prometno nesrečo, a na srečo brez hujših posledic. Je pa res, da sam pred vsakim križiščem iz previdnosti vedno zmanjšam hitrost, toda včasih to ni dovolj, ker te razmere na cesti dobesedno prevarajo. Ko vse kaže, da se bo neko vozilo ustavilo, pa tega ne stori, ali pa ko je eno vozilo zakrito za drugim in zunaj vidnega polja.

Največji problem je v tem, da se vozniki obnašajo kot sopotniki in ne zaznavajo okolice in prometa, za nameček pa še telefonirajo in ne slišijo, kaj se dogaja okoli njih. Ta odsotnost je resnično nevarna, zato me čudi, da nesreč ni še več. Pogosto iz svojih izkušenj že predvidevam, katero vozilo bo najbolj problematično.

Žal pogosto. Na cesti je kar nekaj odstotkov neprevidnih voznikov.

Reakcijski čas se razlikuje. Mi iz brigade z vozili izvozimo v eni minuti, potem pa je vse odvisno od oddaljenosti kraja intervencije, vremenskih razmer in gostote prometa. V prometnih konicah se vse skupaj premakne za kakšnih 20 odstotkov. V Ljubljani bi radi dosegli standard šestih minut, ker pa pokrivamo širše območje, se dogaja tudi, da cilj dosežemo šele po 20 minutah. Če nekdo potrebuje pomoč in je ukleščen v vozilu, je to preveč.

Če se nam z avtom ni mogoče približati in gre za požar, to ni takšna težava, saj samo podaljšamo cev. Če se nam ne uspe približati z lestvijo, pa je to velik problem. Praviloma je tako, da sami, kolikor se le da, fizično odmaknemo vozila, ki so nam na poti. Stanovalci se premalo zavedajo, da si delajo medvedjo uslugo, in jih strezni šele tedaj, ko pride do požarnega dogodka.

Cene vozil so od 300 pa vse do 800 evrskih tisočakov. Z vozili sem zelo zadovoljen. Če se samo spomnim časov, ko sem začenjal delo, so vozila kot dan in noč. Tedaj so bili menjalniki še nesinhronizirani, nismo imeli servo volana, zgodba zase je bila tudi varnost. Spremenilo se je res veliko.

Proces izdelave je zapleten in dolgotrajen. Najprej je treba kupiti primerno podvozje, ki ga nato ustrezno nadgradijo. Na višino cene pa najbolj vpliva lestev. Najdražje vozilo je z avtolestvijo, najcenejša pa so tista z vodo.

Ko se vračamo, smo čisto običajni udeleženci v prometu. Seveda je adrenalin še vedno navzoč, saj na kraju dogodka vidimo in doživimo marsikaj, slike pa tako na hitro iz glave ni mogoče izbrisati. So tudi dogodki, ki jih nikoli ne pozabiš. Hude prometne nesreče z udeleženimi otroki me vedno prizadenejo, podobno tudi zgorele osebe v požarih.

Seveda, saj smo za prvo pomoč usposobljeni vsi gasilci. Kdo bo na kraju nesreče prvi, je odvisno od prijave, lokacije in oddaljenosti dogodka. V Ljubljani imamo vsi podoben odzivni čas, tako da na kraj nesreče pridemo skorajda hkrati z reševalci in policisti.

Na pločevino gledam kot na oviro, ki jo je treba odstraniti, da bi ljudem lahko pomagali in jih rešili iz ukleščenega prijema. Najhuje je, ko si pravočasno na kraju dogodka, a ne moreš pomagati. Seveda naredimo vse, kar je v naši moči, a to ni vedno dovolj. Ko pride do močnega požara in je količina gorljive snovi velika, požara ni mogoče hitro pogasiti. Žal. Občutki, ko se zaveš, da ljudi ni mogoče rešiti, pa so najhujši.

kdaj strah svoje smrti?

Tedaj o tem dejansko ne razmišljam. Seveda ti določene slike ostanejo dlje v zavesti, podobno kot zavedanje, da sem lahko nekoč tudi sam na tistem mestu, da bom potreboval pomoč. Ker sem doma iz Šentvida pri Stični, vem, da bi moral na neki lokalni cesti v primeru najhujšega na pomoč iz Ljubljane čakati 25 minut, in se zavedam, kaj me čaka. So pa tudi lokalne gasilske enote že opremljene z dobro tehniko in so lahko v veliko pomoč.

Na srečo imam kar dober spanec.