Še nikoli ni ta poklon okoli šestim milijonom pobitih Judov med drugo svetovno vojno dvignil toliko prahu kot ob obisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Izraelu. Še preden je Trump stopil na izraelska tla, so med Belo hišo in gostitelji potekala pogajanja, koliko časa bo Trump sploh posvetil obisku Jad Vašema. Bela hiša je sprva predlagala 15 minut. To je ravno dovolj, da s hitro hojo prideš od enega do drugega konca muzeja, pa še za ta podvig predsednik ne bi smel iz ženinih rok jesti toliko pice ali potice. Nikakor pa ne zadostuje, da se vsaj bežno posvetiš vsebini razstave. Slednjič je Bela hiša v natrpanem Trumpovem urniku velikodušno našla pol ure. Potem ko si je Trump ogledal razstavo in prebral kratek pripravljen, a sicer politično korekten govor o holokavstu, je sledil faux-pas, ki ga je zmožen zgolj Trump. V spominsko knjigo ob koncu obiska se je v trajni spomin Izraelcem zapisal s temle zapisom: »Velika čast je biti tukaj z vsemi mojimi prijatelji. Tako fantastično – nikoli ne bom pozabil!« Beseda fantastično je groba žalitev dostojanstva vseh žrtev nacifašizma. Česa drugega temu ni treba dodati. Takrat, ko mora Trump improvizirati in ne prebere pripravljenih govorov, se pokaže njegovo popolno nerazumevanje mednarodnih odnosov. Na to so ga opomnili tudi številni Izraelci, ki so na spletu hitro objavili primerjavo Trumpovega in Obamovega elokventnega, vsebinsko bogatega in državniku primernega zapisa v spominski knjigi Jad Vašema. Izraelski novinar Yair Rosenberg se je o ameriškem predsedniku takole pošalil: »Trumpov zapis v Jad Vašemu je enak temu, kar si srednješolci napišejo v posvetilih v njihovih zbornikih.«