Britanska kraljica je včeraj obiskala otroško bolnišnico, v kateri zdravijo v terorističnem napadu v Manchestru ranjene otroke, od katerih jih je dvanajst še vedno v kritičnem stanju. Medtem pa prihaja na dan vse več dokazov, da je bila v ozadju napada teroristična mreža, da sta bila napadalec in njegova družina dobro znana policiji in varnostno-obveščevalnim službam, pa tudi, da so pristojni zamudili več priložnosti, da bi ukrepali proti 22-letnemu napadalcu Salmanu Abediju in s tem posredno preprečili napad. Ker prevladuje prepričanje, da tehnično dovršene bombe ni sestavil napadalec, ampak izkušen izdelovalec bomb, ki jih je morda sestavil več, je prednostni cilj policije najti tega nevarnega človeka.
Manchestrska policija je včeraj aretirala še dve osebi (v priporu jih je zdaj osem), pravi pa, da je že uvodna preiskava njunih domov razkrila predmete, o katerih policija misli, da so zelo pomembni za preiskavo.
Odraščali v »leglu ekstremizma«
Otoške medije so medtem preplavile različne nove podrobnosti o napadalcu, njegovi družini, poteh, radikalizaciji in njegovih povezavah. Napadalca naj bi lastna mati prijavila policiji, ker je bila prepričana, da je nevaren skrajnež. Medtem ko v Britaniji njegov starejši brat ostaja v priporu, so v Libiji aretirali njegovega očeta in mlajšega brata, ki naj bi priznal, da je že mesec dni pred napadom v Manchestru vedel za bratov peklenski načrt. Gotovo je, da sta dva njegova nekdanja prijatelja policijo že pred petimi leti ločeno opozorila na njegov ekstremizem, najbolj na to, da glasno odobrava samomorilske teroristične napade.
Trije bratje Abedi so odraščali v Moss Sidu, delu južnega Manchestra, ki ga razglašajo za leglo mudžahidov. Najmanj šestnajst teroristov, ki so ali v zaporu ali mrtvi, je iz tega dela Manchestra. Napadalec je pogosto potoval v Libijo, bil je v Siriji in imel stike z znanci iz Manchestra, ki so se pridružili Islamski državi. Samo nekaj dni pred napadom je bil v Düsseldorfu v Nemčiji, kjer prav tako živi velika skupnost islamskih skrajnežev.
Kako je ušel varnostnim radarjem?
Kako je možno, da bi po vsem tem ušel radarjem policije in varnostno-obveščevalnih služb, ki nadzirajo okoli 2000 islamskih skrajnežev? Ni možno. Po sicer še neuradni informaciji vladnega vira so ga sami umaknili z radarjev. Njegov arhiv naj bi neznano kdaj obležal v predalu s »primeri za vnovično ocenitev tveganja«. Poznavalci pravijo, da bodo pristojni morali priznati, da so ga napačno ocenili, ker je bil vpleten v aktivnosti, zaradi katerih bi morali zanj pokazati veliko večje zanimanje.
Spor z Američani
Policijska preiskava pa je sprožila žolčen spor med Britanijo in ZDA, kjer je nekdo (uradna oseba) na drugi strani Atlantika kljub posebnim odnosom med državama ameriškim medijem razkril identiteto napadalca, še preden jo je manchestrska policija razkrila javnosti. Preiskovalci so trdili, da so s tem potencialno škodovali preiskavi in morda zmanjšali dejavnik presenečenja pri iskanju napadalčevih pomagačev. To je bil šele začetek. Ko sta se naslednji dan v New York Timesu pojavili fotografiji s prizorišča napada, na eni okrvavljeni delčki bombe, na drugi pa nahrbtnik, v katerem naj bi bila skrita, je bila manchestrska policija tako ogorčena, da se je odločila, da svojih informacij ne bo več delila z Američani. Njen šef Ian Hopkins je dejal, da je prvo spodkopalo preiskavo, drugo pa prizadelo družine žrtev. Premierka Theresa May pa je, hočeš nočeš, izjavila, da bo zadevo razčistila s Trumpom na Natovem vrhu in mu povedala, da morajo biti zaupne informacije, ki jih Britanija deli z Američani, varne. Gre za poseben dogovor, po katerem policije in varnostno-obveščevalne službe Britanije, ZDA, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije avtomatično delijo zaupne informacije. Trump je v Bruslju dejal, da je objava podrobnosti preiskave v ameriških medijih »globoko skrb zbujajoča«, da gre za »resno grožnjo naši državni varnosti« in da bo »zadevi prišel do dna«.
