Po odprtju novega Nordijskega centra Planica ob lepih koncih tedna našteje tudi več tisoč obiskovalcev. Mnogi planiške posebnosti spoznavajo na vodenih ogledih centra. A tudi za druge bi bilo škoda, da svojega obiska ne bi doživeli v polnosti. Zanje so pripravili tako imenovano Planiško pot, s pomočjo katere bodo obiskovalci spoznavali zanimivosti in se spravili v gibanje, pravi vodja Nordijskega centra Jure Žerjav. Sprehod med vsemi 16 točkami z informativnimi tablami namreč traja vsaj uro in pol.
Življenje snemalcev »visi na plezalni vrvi«
Planiška pot, za katero so pripravili tudi zgibanko z zemljevidom, se začne ob osrednjem objektu v Planici. »Obiskovalca vodi mimo tekaške proge do vznožja skakalnic, kjer se lahko s sedežnico poda do najvišje točke centra in do vrha letalnice,« opisuje Žerjav. Najvišja točka centra sega kar 1142 metrov nad morjem in skupaj z vrhom letalnice postaja ena najbolj priljubljenih točk poti. Tisti, ki želijo več gibanja, se lahko do vrha letalnice povzpnejo tudi po 1191 stopnicah. Oboji se pri informativni tabli lahko prepričajo o tem, da je Planica zibelka smučarskih poletov. Ti so se v dolini pod Poncami rodili leta 1936 na Bloudkovi velikanki, ko je Josef Sepp Bradl prvič preskočil 100 metrov. »Letalnico bratov Gorišek je Planica dobila šele dobrih 30 let pozneje. Poleg planiške je na svetu še pet letalnic,« izvedo obiskovalci.
»Tudi v kraju, kjer živim, imamo skakalnice, a mnogo manjše kot v Planici,« se je planiškim razsežnostim čudila Ilona iz Nemčije. »Ker planiške polete spremljam po televiziji, sem se med raziskovanjem Slovenije odločila, da obiščem ta kraj.« A naša sogovornica se z izzivi, ki so jih pripravili planiški delavci, tokrat ni spopadla. Če bi se, zagotovo ne bi spustila odra za televizijske snemalce. »Malokdo se zaveda, kako naporno je snemati smučarske skoke,« opozarja Žerjav. »V štirih dneh mora snemalec posneti okoli 500 poletov in pri vsakem mora ob odskoku ujeti skakalca v objektiv,« opozori. Ker gre za sunkovite gibe, snemalec kamero obrača kar s hitrostjo okoli 100 kilometrov na uro, in to na precejšnji višini, pri delu uporablja plezalno opremo in vrv, s katero je pripet na oder in ga ščiti pred nevarnim padcem.
Do inovacije tudi z rudniškim vozičkom
Le nekaj prečnih korakov proč se obiskovalci lahko pridružijo trenerjem orlov, ki svoje varovance spremljajo s posebnega stolpa vse do doskoka. Ob tem obiskovalce tabla opozori, da skačejo tudi ženske. Svetovni pokal v smučarskih skokih zanje poteka šele od leta 2011 (za moške od leta 1979). »Ženske na letalnicah še ne tekmujejo, čeprav je mejo 200 metrov kot predtekmovalka v Kulmu že leta 2003 preletela Daniela Iraschko.«
Kako iznajdljivi so bili očetje Planice, priča tudi zgodba o tamkajšnji tirni vzpenjači. Voziček, pa tudi tire zanjo, je inženir Bloudek dobil v rudniku. »Bližnjico so skakalci hitro vzljubili. Planiške skakalnice so leta 1952 tako postale prve na svetu, na katere se športnikom ni bilo treba vzpenjati peš.« Podobno kot se obiskovalcem Planice navzgor ni treba odpraviti peš, temveč si lahko pomagajo s sedežnico, se lahko tudi na poti navzdol izognejo stopnicam in se v dolino poženejo po najbolj strmi jeklenici na svetu. Navzdol bodo lahko drveli s hitrostjo do 85 kilometrov na uro, kar je vseeno kar 40 kilometrov na uro manj od običajne hitrosti skakalcev med poletom.
»S to potjo smo skakalnice močno približali obiskovalcem,« meni Žerjav. Tisti, ki se nanjo podajo, so nad izpostavljenimi zanimivostmi presenečeni, saj zanje pogosto ne vedo. Planiško pot so začeli pripravljati že lani, zadnje podrobnosti pa so uredili spomladi letos.
