Skladatelj Drago Ivanuša: »Ne da se mi pogovarjat samo o muziki.«

A tako sem se izrazil? Stvari so me od nekdaj zanimale zelo široko. Če si slikar, zakaj te ne bi zanimala tudi literatura? Živimo sicer v času ekspertov – si jazz glasbenik, študiral si jazz, si v mreži jazzerjev in iz tega ne izstopiš. V tem smislu sem verjetno govoril o dolgočasnosti. Presežki v umetnosti se zgodijo s prestopanjem meja, s povezovanjem različnih izrazov. Umetnik mora biti, kot je jasno že od antike, nekakšen univerzalni pesnik. Glasba je zame samo oblika izražanja, ki jo morda najbolje obvladam, zraven pa me zanima še kaj drugega v umetnosti. Ne da se mi pogovarjat samo o muziki, zanima me etična plat. Na svet gledam kritično, opazujem ideološke družbene simptome in poskušam delovati koristno. Družbo na globalni ravni usmerja kapital, njene nematerialne segmente pa še vedno poganja umetnost, etika. Ne gre se slepiti, vpliv kapitala je izjemen. Toda umetnost lahko temu nasprotuje, deluje kot upor, s stališčem, da se je treba na neki točki ustaviti. S svojim deležem pripomore k izboljševanju človeštva.

Po eni strani je glasba del kapitala, vpeta je v modo, filmsko industrijo, računalniško industrijo, industrijo zabave. Po drugi strani pa seveda obstaja opozicija vsemu temu. Tukaj je nedvomno niša za tiste, ki hočejo vsebino. Tudi pri knjigah, ki se natisnejo v milijonih izvodov, je treba kakovost poiskati.

Festival Druga godba je po mojem pomemben ravno zato, ker ima vsebino; ne toliko zaradi multikulturnosti, ki je sama po sebi že prešla v mainstream, temveč zaradi vsebine, ki jo ti bendi prinašajo s sabo. Ne torej zato, ker so iz Afrike, temveč zato, ker je njihova glasba bolj resnična, življenjske zgodbe pripovedujejo bolj pristno kot globalna popularna glasba. Tisti, ki niso vpeti v to industrijo, ki sama sebe generira, so dosti bolj ustvarjalni in razmišljujoči.

Glede telesa nočem moralizirati, poskušam pa najti mejo, vmesnost med tem, kar je pozunanjeno, skratka kar doživljamo kot fenomen, kot komoditeto sodobnega človeka, in med tem, kar je ponotranjeno, kar torej zahteva od nas prizadevanje, da ostanemo ljudje, etični. O tem notranjem glasu govorim, ki noče utihniti in je hkrati naš sogovornik, ker nam pomaga do distance sodobnega časa. To so razmišljanja, ki izhajajo že iz tradicije humanizma, razsvetljenstva, a zdi se, da se dogaja erozija človečnosti, izgubljata se omika, senzibilnost. Ni več meja, do kod smo drug drugemu zver. Idealna družba je nemogoča, razmišljati pa moramo, kako si bomo naš čas naredili znosen. Treba se je ustaviti in spet začeti obvladovati svoje življenje, kajti ta čas se odraža tudi na naših telesih. Zato me je pri tem projektu zanimalo, kako se netelesno manifestira skozi telo, kako se torej ta notranji glas materializira skozi telo.

Drugače je to, da zdaj vse izhaja iz mene in da na sebi najprej vse tudi preizkusim. Težko si sploh predstavljam, kako bi svoja občutja predal drugemu izvajalcu, čeprav igralka Anja Novak v predstavi Dviganje glasu zelo dobro razume moje ideje. K temu je avtorsko dodala hrbtno plesno tehniko buto. Zanimivo pa je, kako so se na nacionalni televiziji otepali tega golega hrbta na posnetku in ga očitno razumeli v erotičnem kontekstu. In to ob vseh eksplicitnih erotičnih vsebinah in seksizmu, ki ga imajo v svojih razvedrilnih oddajah! To je dober primer, kako lahko neka stvar postane družbi nevarna. Telesnosti pa ne izraža samo ona ali tolkalka Lola Mlačnik, ki igra na njeno telo, tudi Tomaž Grom na kontrabasu se zna dobesedno fizično zlepiti s svojim lesenim inštrumentom. Vznemirljivo je dojemati telesnost glasbe, ko pa je glasba sama po sebi tako netelesna, abstraktna.

Izbran sem bil na natečaju. Harmoniko sem moral zaradi bolezni tako rekoč nehati igrati, in ko sem se povsem posvetil klavirju, ki sem ga igral že prej, sem veliko vadil in veliko improviziral, nekatere stvari sem si začel zapisovati. Projekt, ki ga bom predstavil na konferenci, se imenuje La Bête Humaine, po francoskem filmu Jeana Renoirja Človeška zver iz leta 1938; spet sem našel povezavo telesa in glasbe, igram osvobojeno. Včasih sem imel načrte, si postavljal okvire, zdaj pa se ne sprašujem več, stvari so postale samoumevne.

Še vedno pišem s svinčnikom, če pa pišem za orkester, recimo nedavno za Komorni orkester Slovenske filharmonije in njihov cikel v Narodni galeriji, potem uporabim računalniški program. Ta hip se dogovarjam za večji simfonični projekt. Prvič v življenju pa sem napisal tudi libreto in dramatizacijo po romanu Orlando Virginie Wolf, ki ga bo v MGL v prihodnji sezoni režirala Barbara Hieng Samobor.

Drugače delam v valovih; včasih mi gre strašno dobro, včasih mi strašno ne gre. Sčasoma sem se navadil, da ko mi ne gre, grem raje na sprehod. Vsakdo ima svojo zgodbo okrog tega, kako ustvarja, končni cilj pa je enak – izmisliti si je treba muziko.