Ne, tudi z gospodarskimi, z mediacijo med pravnimi subjekti, s civilnimi spori, na primer sosedskimi, dednopravnimi in tako dalje. Ampak najraje imam družinske mediacije. Ker imam občutek za ljudi, za odnose in iz izkušenj vem, da pri tem mediatorji res lahko pomagamo. Ukvarjamo se z ljudmi v trenutku, ko so res v stiski. Kajti ko gre par narazen, je to težak trenutek za vso družino. Nekdo običajno odhaja, drugi pa se mora s to situacijo soočiti, jo sprejeti. Pa tudi za odhajajočega ni lahko. Starši morajo poskrbeti za otroke, velikokrat so otroci mladoletni, včasih še čisto majhni. Pred nedavnim je mamica na sodišče prišla z dojenčkom, poldrugo uro je bil poleg na mediaciji. Tudi ko so v družini najstniki, je potrebna velika občutljivost, kako jim povedati, da se bo družina preoblikovala. Nekoliko lažje je morda v primerih, ko so otroci že samostojni; takrat se pri mediaciji ukvarjamo predvsem s premoženjem.
Družinske mediacije so vam najljubše, ali so tudi najtežje?Absolutno, ker gre za najintimnejše človeške odnose in vezi. Če gospodarska subjekta iz kakršnih koli razlogov ne bosta več hotela sodelovati, ju v to ne bo nihče silil. Lahko se dogovorita ali ne, lahko si rečeta: adijo, nikoli več nočem poslovati s tabo. Težje je pri civilnih mediacijah, najtežje pa prav pri družinskih. Kajti ko se zaljubimo, je vse rožnato. Želimo si, da bi trajalo večno, ampak statistika ni na naši strani, več kot polovica zakonskih in zunajzakonskih skupnosti razpade. In če imamo otroke, se je pač treba dogovoriti, kako bomo kot starši konstruktivno skrbeli zanje. Pa še zdaleč ne le v finančnem smislu…
Vsaka družina je svet zase. Sporne točke – zaupanje otrok v vzgojo in varstvo, stiki, preživnina, razdelitev premoženja – so klasične, ampak zadaj so konkretni ljudje, različni od primera do primera. Zato je mediacija v primerih razhoda smiselna. Starši imajo v centru za socialno delo uro svetovalnega razgovora, če gredo zgolj na sodišče, sodnik na eni ali dveh obravnavah razveže zakonsko zvezo. Ni priložnosti, da bi se ukvarjali s specifičnimi potrebami družine. Družina tudi po razvezi še vedno ostane družina, samo preoblikuje se. Kako se bo preoblikovala, to je pomembno. Pomembni so ljudje in odnosi.
Stranke verjetno od mediatorja nekaj pričakujejo. So to realne želje?Včasih so, drugič ne. Ob začetku mediacije povem, da ne bom razsojala. Nimam te moči in je ne želim imeti. Ne morem povedati, kdo ima prav, kaj je za koga boljše. S temi ljudmi sem le omejen čas in ne morem vedeti, kaj je za njihove otroke najboljše, kaj kot starši zmorejo in bodo zmogli v prihodnje. Mediacija ni arheologija, da bi kopali po preteklosti, ampak arhitektura, da postavimo temelje za prihodnje odnose. Seveda ljudje potrebujejo določen prostor in čas, da dajo izrazijo zamere, bolečino, stres, vso težo razhoda. Ko začutimo, da je to mogoče, pa jih mediatorji vendarle usmerimo v prihodnost.
Gre torej za usmerjanje?Natančno tako. Zlasti s postavljanjem vprašanj jih skušamo pripeljati do uvidov, do katerih sami niso prišli. Ujeti so v svoje prepričanje, da je nekaj prav in da tako mora biti, in znotraj tega iščejo rešitev, ki pa je tam pogosto ni. Pripeljati jih je treba ven iz tega kroga in jih vprašati, kaj se jim zdi ob razvezi v resnici pomembno. Če so v redu starši in v večini primerov so, odgovorijo, da so to otroci. Da bi ti čim manj občutili razvezo, da bi čutili, da jih imajo starši še vedno radi in da bo za njih poskrbljeno. Da jim bosta mama in oče še vedno v oporo.
Vas kdaj prime, da bi jim, ko se zapletajo v za opazovalca nepomembne konflikte, kar naravnost povedali, kakšne neumnosti delajo?Velikokrat. Vendar mi, ki nismo vpleteni, gledamo razumsko, prizadeti pa so polni čustev. Ko prevladujejo jeza, užaljenost, bes, prizadetost, zamere, razuma ni mogoče vklopiti. Zato je tako pomembno, da si pustimo prostor in čas.
Kolikokrat se običajno srečate?Pri sodišču pridruženi mediaciji so za to na voljo trije meseci in v tem času se da veliko narediti. Srečujemo se lahko tudi tedensko, redkeje kot na 14 dni pa ne, ker medtem stvari že zvodenijo, lahko tudi pozabimo, o čem smo se pogovarjali. Po navadi imamo dve do štiri srečanja.
Malo psihologa pa morate biti…Po izobrazbi sem pravnica in socialna pedagoginja, usposabljala sem se tudi za terapevtko. Brez tega znanja bi težje dobro vodila družinsko mediacijo.
Kakšne osebnostne lastnosti mora imeti mediator?Predvsem mora biti zelo empatična oseba, človeka mora začutiti. Imeti mora znanje in veščine s področja upravljanja čustev, pa tudi potrpežljiv mora biti. Mnogi mediatorji rečejo, ne morem, ne želim in tudi nikoli ne bom vodil družinskih mediacij. Ni lahko gledati človeka v stiski, ki joče, se jezi, grozi… Treba se je znati odzvati. Ne morem reči: Gospa, dajte, umirite se, tukaj imate robček! Tako se ne bo nihče umiril. Sami ga moramo pomiriti, z besedami, toplino, pogledom, morda s tišino.
Kako pa se počutite, ko vam mediacija ne uspe?Tega ne jemljem, kot da je uspelo ali ni uspelo meni. Vedno sem vesela, ko se ljudem uspe dogovoriti – res z mojo pomočjo, ampak dogovor dosežejo oni. To je njihova zasluga. Povem jim, naj bodo ponosni nase in da naj to, kar so tu zastavili, ohranjajo, spoštujejo in bodo hvaležni sebi in drugemu.
