Sodišču pridružene mediacije že več kot petnajst let vodijo do hitrega, poštenega in učinkovitega reševanja sporov. Gre za postopke, v katerih stranke prostovoljno, s pomočjo nevtralne osebe – mediatorja – poskušajo doseči mirno rešitev spora. Lahko bi rekli, da gre za reševanje spora brez poraženca.
»V petnajstih letih so stranke pred ljubljanskim okrožnim sodiščem in okrajnimi sodišči našega okrožja podale soglasje za postopek mediacije v skoraj 14.000 zadevah, več kot pol jih je bilo rešenih uspešno,« je ob dnevu mediacije povedala podpredsednica ljubljanskega okrožnega sodišča Sonja Ilovar Gradišar. Na ljubljanskem višjem sodišču se z mediacijo ukvarjajo od leta 2009, tudi tu je polovica primerov, v katerih vpleteni privolijo v tak postopek, rešenih s sklenitvijo dogovora. »Gre za osebne, družinske, sosedske zgodbe, o katerih stranke javno ne govorijo, zato mediacija še vedno ni znana tako, kot bi bila lahko,« je dodal predsednik ljubljanskega višjega sodišča Anton Panjan.
Včasih zelo čustveno
Za kakšne zgodbe gre? Na današnji predstavitvi so mediatorji predstavili čisto konkretne primere, Gordana Ristin na primer reševanje enega dednopravnih sporov. Oče, na katerega je bila zapisana zaščitena kmetija in drugo premoženje, je po smrti zapustil ženo vdovo in dve hčeri. Oporoke ni napisal, zato je prišlo do zakonitega dedovanja. A zapuščinski postopek, v katerim se ugotavljajo dediči in obseg zapuščine, je bil zaradi spora med dedinjami prekinjen in ponudili so jim mediacijo. Ena od hčera sprva nanjo ni privolila; ko je slišala, da sta se mama in sestra odločili drugače, si je vendarle premislila. Potem se je začelo. Kot je povedala Ristinova, je bilo treba najprej ugotoviti želje vseh vpletenih in na dan so prišle različne zamere. Izkazalo se je, da je hči, ki je živela in kmetovala na domači kmetiji, bolj povezana z materjo, ki je tudi živela in delala tam. Na sestro, ki je z možem zgradila hišo nedaleč stran na parceli, ki ji jo je še za časa življenja podaril oče, je bila jezna, češ da je v življenju vedno prišla bolje skozi in da je bila očetova ljubljenka.
»Ko smo jih pomirili in so dobile občutek, da so slišane, so bile sposobne poslušati drugo stran. Sledili so ločeni sestanki, iskali smo možne rešitve. Bilo je zelo čustveno, tudi hudi spori so bili. Mati je na primer hčer celo oklofutala, potem je zet napadel taščo in morala je posredovati policija,« je opisovala mediatorka. A po štirih srečanjih je prišlo do dogovora, ki je ustrezal vsem. Prelomni trenutek je napočil takrat, ko so mediatorki skupaj potožile, kako se sovaščani na račun njihovega spora zabavajo. »To jih je zelo bolelo in takrat smo res začeli iskati rešitev,« je razložila Ristinova in dodala, »najlepše je bilo, ko so se na koncu odnosi med njimi spremenili. Niso bili ljubeči, a bile so spravljene. Z dogovorom so si prihranile sodni postopek, pravdo in nato tudi nepravdni postopek razdružitve dediščine.«
Rešili enajst sodnih spisov naenkrat
Čeprav je bil zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov sprejet leta 2009, se je ljubljansko okrožno sodišče z mediacijo začelo ukvarjati že leta 2001. »Gre za drugačno, ljudem manj stresno obravnavanje sporov. Sodelujemo z več kot 60 mediatorji, to so odvetniki, sodniki, notarji, psihologi in psihoterapevti. Izvedemo približno 70 mediacijskih srečanj mesečno,« je povedala vodja tamkajšnje službe za alternativno reševanje sporov Barbara Levstik Šega. Mediacija je za stranke koristna zaradi hitrosti, prihranka denarja, časa in energije, imajo nadzor nad postopkom in od njega lahko odstopijo kadarkoli želijo. »Z dogovori pogosto rešimo še druge odprte zadeve med istimi strankami. V enem primeru smo z eno poravnavo zaprli kar enajst sodnih spisov,« je navedel Panjan. Izračunali so tudi, da na račun uspešnih mediacij samo na ljubljanskem višjem sodišču potrebujejo enega sodnika manj, kot bi jih sicer.
