Težave s prepoznavnostjo Slovenije in njenim razlikovanjem od Slovaške imajo že dolgo brado. Sicer niso tako velike, da bi se morala veleposlaništva obeh držav mesečno sestajati za menjavo napačno poslane pošte, kot trdi priljubljena urbana legenda, so pa zmešnjave vseeno precej pogoste. Nedavno so jo skupili Slovaki, ko so jim ob zmagi nad Italijani na svetovnem prvenstvu v hokeju zaigrali Slovensko himno, na kar se je občinstvo v dvorani odzvalo z jeznimi žvižgi. Z napačnimi himnami in zamenjanimi zastavami so prevečkrat počastili tudi naše vrhunske športnike. Me drugim se je to zgodilo tudi naši smučarski šampionki Tini Maze, ki v svetu alpskega smučanja nikakor ni palček. Zamenjave pa se dogajajo tudi v političnih krogih. Pri tem geografska bližina ne igra bistvene vloge, saj je premier sosednje Italije Silvio Berlusconi leta 2003 takratnega premierja Antona Ropa označil za premierja Slovaške.
Takšni spodrsljaji so spodbudili londonski veleposlaništvi Slovenije in Slovaške, da za britanske novinarje, politike, diplomate in poslovneže priredita dogodek, katerega glavni namen je bil poučiti obiskovalce o razlikah med državama s podobnima imenoma in zastavama. Srečanje sta gostila slovenski veleposlanik v Londonu Tadej Rupel in slovaški kolega Lubomir Rehak. Kot piše novinar ameriške revije New Yorker pri tem predstavniki obeh držav niso bili najbolj uigrani. Kot prvo se je slovaški veleposlanik odločil, da si bo za dogodek, namenjen lažjemu razlikovanju med državama, nadel kravato slovenskega predsedovanja EU, nato pa sta obe državi ponudili še zelo podobne promocijske posnetke. Na slovenskih so obiskovalci lahko gledali podobe gradov, gora, starih mestnih jeder in otrok, medtem ko so na slovaških posnetkih lahko videli podobe gradov, gora, starih mestnih jeder in otrok.
Podobne težave imajo tudi druge države
Za nekaj zmede sta poskrbela tudi zemljevida obeh držav. Čeprav je novinar New Yorkerja iz njiju uspel ugotoviti, da sta državi resnično različni oziroma vsaj drugačne oblike, je potožil, da sta bili različnih velikostnih razmerij. Prav tako zemljevida držav nista bila umeščena v širši geografski kontekst, saj iz zemljevidov ni mogel razbrati njunih sosednjih držav. Kljub temu je bilo vzdušje na dogodku prijetno in sproščeno. Veliko pa so obiskovalci lahko odnesli tudi od neformalnega druženja ob slovenski in slovaški žlahtni kapljici. Tam so lahko zasledili številne zanimive podatke o zgodovini držav in jezikih. Ameriški novinar pa si je zapomnil predvsem, da je bilo našemu največjemu pesniku ime France (Francija).
Če je dogodek pripomogel k večji prepoznavnosti držav, bomo videli, se pa lahko tolažimo, da naši državi nista edinstveni glede nenamernih zamenjav. Čeprav bi na prvo žogo posumili, da imajo težave predvsem Avstrijci in Avstralci, na kar je med drugim namignil tudi uvodni prizor ameriške komedije Butec in butec, se izkaže, da imajo v svetu težave z tudi razločevanjem med Švedi in Švicarji, v angleško govorečih državah pa med Danci in Nizozemci (»Danes« in »Dutch« kot se v angleščini reče prebivalcem ene in druge države.).
