Pogovor s srbskim režiserjem Ognjenom Glavonićem: Zmagali so, pozabljeno je

Vse se je začelo, ko sem še študiral. V časopisu Vreme sem povsem po naključju naletel na dva članka, eden je govoril o pričanju voznika tovornjaka, drugi pa je vseboval seznam predmetov, ki so jih izkopali iz množičnega grobišča. Na podlagi obeh sem napisal scenarij za igrani film, v katerem je protagonist voznik tovornjaka, ki prevaža trupla. Minulih šest, sedem let sem za ta film poskušal dobiti sredstva. V Srbiji jih nisem, četudi sem se prijavil sedemkrat – zavrnilo me je pet različnih komisij. Ko nimaš niti deleža sredstev iz lastne države, je s financiranjem tudi drugje res težko. Začel sem se obračati na nevladne organizacije v Srbiji. Nihče ni mogel pomagati s financiranjem igranega filma, sem pa spoznal Sandro Orlović, ki je nato postala producentka Globine dva, takrat pa je bila direktorica centra za humanitarno pravo v Beogradu. Takrat se je ukvarjala z množičnim grobiščem v Batajnici in iniciativo za spominsko ploščo. Predlagala mi je, naj naredim dokumentarni film, ki bi bil lahko del te iniciative. Tako nam ga je naposled uspelo posneti.

Skozi vsa ta leta sem pri projektu vztrajal zato, ker sem med raziskovanjem za igrani film našel ogromno gradiva – zapise prič, drobce informacij v obskurnih kotičkih interneta – vendar pa o tem nihče ni vedel ničesar, čeprav sem spraševal svoje starše, prijatelje, profesorje na univerzi in druge. Zdaj smo o tej tematiki posneli tudi igrani film z naslovom Breme, kar je olajšala premiera Globine dva na lanskem Berlinalu. Sredstva smo dobili na Hrvaškem, v Franciji in iz sklada Eurimages.

Ne, vendar smo za film uporabljali drugačno ime, če je kdo spraševal, pa smo rekli, da snemamo film o nečem drugem. Nekaj ljudi je seveda vseeno izvedelo in med snemanjem nam je neka skupina ljudi sledila in na nas vpila. A smo med snemanjem spoznali tudi človeka, ki je bil v času Natovega bombardiranja udeležen v vojni na Kosovu. Ukazali so mu, naj izkoplje trupla in jih prenese v tovornjak. Od tega ima še danes travme, zato nam je pomagal pri iskanju lokacij za snemanje. Prej je bil zares goreč nacionalist, po tem, kar je tam doživel, pa je bil pripravljen sodelovati z nami. Bilo je res nenavadno. Kar prikazal se je in rekel: »To sem počel jaz, bil sem del tega.«

Ko so Globino dva v Srbiji prvič predvajali in so o njej in o teh dogodkih začeli pisati mediji, smo dobili veliko sovražnih sporočil na facebooku in anonimnih komentarjev na različnih spletnih straneh. Izgubil sem tudi veliko prijateljev in sodelavcev. Zanje mi ni žal. Skozi takšne situacije šele uvidiš, kje zares živiš in v kakšni resničnosti.

Seveda ne. Ni mogoče govoriti o Kosovu, ne da bi takoj nekdo postavil zahtevo, da je treba govoriti še o srbskih žrtvah. To je dominantni narativ. Ko enkrat samega sebe vidiš kot žrtev, nihče ne more reči ali storiti ničesar, kar bi spremenilo tvoj način razmišljanja. Ta se tiče le tebe: jaz, jaz, jaz. To se je zgodilo tudi v našem primeru. Seveda so tudi nasprotna gledišča, ne pridejo ravno v medije, a vedno imaš otočke, posamezne glasove. Ni jih malo – obstajajo ljudje, ki vedo, kaj se je dogajalo. Težava je v tem, da to ni več pomembno, ker se je zgodilo že tako dolgo tega. In to je zares strašljivo, ker pomeni, da so zmagali – pozabljeno je. Četudi ljudje, ki so bili v to vpleteni, danes vladajo vsak svoji državi. Zmagali so.

To je res, vendar so po drugi strani moji kratki igrani filmi zgodbe o moških, ki so zaljubljeni in se s tem ne znajo soočiti, in torej tako kot moja celovečerna filma pripovedujejo o ljudeh, ki po lastni izbiri živijo v izmišljenem svetu, ki so si ga sami ustvarili, in se ne sprijaznijo z resničnostjo. Kaj se zgodi, ko si se prisiljen soočiti z resnico? Ukvarjam se s trenutkom, ko so dokazi za nasprotno tako močni, da nič od tega, kar si si doslej dopovedoval, da bi se bolje počutil, ne deluje več.