Komedija solz je film dveh likov in njunih interpretov, Iva Barišiča (Albert) in Marjute Slamič (Ida). Ida nekje nad Piranom sede na avtobus in se odpelje v Trst, kjer dvakrat na teden oskrbuje in neguje invalidnega Alberta. Ampak če je ta vselej takšen kot tokrat, je res vprašanje, kako je mogoče, da Ida še vedno prihaja k njemu. Menda ni vselej tak, danes je še posebno nemogoč. Če je to sploh pravi pridevnik za ves repertoar ksenofobije, rasizma, žaljivosti, nesramnosti, cinizma in hudobije, ki ga ta starec premore.
Alberta določata še dva objekta, ki pa njegovega repertoarja ne upravičujeta. Prej nasprotno. Prvi objekt je miniaturni električni vlak, ki vozi po maketi hribovite pokrajine z železniško postajo. Ta vlak je edina stvar, ki Alberta še zanima in osrečuje – njegov čemerni obraz se razvedri edino v trenutku, ko pritisne na sprožilni gumb vrtiljaka. Ta vlak pa je tudi kar dvojna prispodoba starčeve regresije – najprej kot igrača, h kateri se zateka v svojem ljudomrzništvu, antipatiji in preziru, in potem s svojim krožnim gibanjem: tako kot vlak kroži po isti tirnici, tudi Albert na invalidskem vozičku kroži po stanovanju, po vselej isti tirnici svojega repertoarja ksenofobije, rasizma, žaljivosti, nesramnosti, cinizma in hudobije, ki ga stresa nad Ido. Ta pa je morala prestati še vse kaj hujšega, da to lahko prenaša.
Albertov drugi objekt je fotografija njegove družine v sadovnjaku pri pobiranju jabolk. Ta fotografija včasih tudi oživi, kar pomeni, da ima vlogo Albertovega zamrznjenega spomina. Pač spomina na njegove zadnje srečne trenutke z družino. Toda ta spomin ga niti najmanj ne humanizira, saj se je družini sam odrekel, ker je sin začel simpatizirati z »ubogimi Bosanci« med vojno. Skratka, ta Albert bi bil skoraj monster, če v Idinih očeh v nekem trenutku ne bi bil videti tako nebogljen in če film ne bi »poetiziral« z otožnim glasbenim motivom, z belimi metulji v sobi in s toplo fotografijo. In če – seveda zelo metaforično – ne bi spominjal na staro Evropo.
