Pravzaprav je zelo dober. Če se nekoliko navdihnem pri Almi Karlin, ki ji bomo v jeseni posvetili obsežno razstavo, bi rekla, da se mi zdi, kot da odhajam na dolgo plovbo v neznano, a imam kljub vsem morebitnim zapletom, ki se utegnejo zgoditi na takem potovanju, prijeten občutek, ker vem, da je ladja stabilna in vredna zaupanja. Obdajajo me dobri sodelavci, kar ni pomembno samo za počutje, temveč tudi za končne rezultate. Morda najbolj bistveno je, da imamo občinstvo, ki ga je iz leta v leto več. Očitno počnemo nekaj, kar ljudje potrebujejo.
Je več tudi dogodkov?Ne, število dogodkov že nekaj časa ostaja približno enako, povečuje se število obiskovalcev. Imamo okoli 2200 dogodkov na leto, polovica je umetniških, druga polovica pa so znanstveni dogodki, simpoziji, kongresi, družabne prireditve. To razmerje skušamo ohranjati približno enako.
Koliko prireditev pa si ogledate sami?Kar precej. V obdobjih, ko je dogajanja res veliko, grem skoraj vsak dan na kakšno. Kar je seveda včasih tudi naporno. Od gostov dobim tudi dragocena mnenja o tem, kaj od nas pričakujejo.
Kakšne so te povratne informacije?Najbolj navdušeni so bili nad dvema stvarema. Prva je ta, da smo poskušali določene teme obdelati z različnih vidikov in skozi različne umetnostne zvrsti. Takšna sta bila denimo festivala, posvečena Shakespearu in Tolstoju; podobno smo za prihodnje leto zasnovali festival Cankar o Cankarju, ki bo posvečen stoletnici pisateljeve smrti. Nadvse dobro sprejete so bile tudi naravoslovne in znanstvene vsebine, s katerimi smo se trudili podkrepiti umetniški program, tak primer je bila razstava o Nikoli Tesli, ki je imela izjemen odziv. In če bi že morala reči, kaj obiskovalci pogrešajo, se mi zdi, da si želijo prav več naravoslovnih tematik.
Ob prihodu v Cankarjev dom ste med drugim izrazili željo, da bi ta zaživel kot prostor, ki ga lahko obiščemo tudi kar tako, ne da bi nameravali iti na kak dogodek.Res je, v mislih sem imela nekatere centre iz tujine, kot je na primer pariški Centre Pompidou, kjer ni nujno, da si namenjen na neko prireditev, pa greš tja vseeno malo posedet, brat knjigo, skratka, preživljat prosti čas. Predstavljala sem si, da bi bil lahko tudi Cankarjev dom nenehno poln ljudi…
Toda mar ni bila težava Cankarjevega doma že od nekdaj prav ta, da ni ponujal primernega okolja za to? Razen v času večernih prireditev pogosto nisi mogel dobiti niti kave, kaj šele, da bi lahko po koncu predstave ali koncerta kje posedel.Zdaj se to spreminja. Obiskovalci so zadovoljni z lokalčkom Idealist, kjer lahko preživijo nekaj časa tudi čez dan ali pa po dogodkih. Sploh se je območje družabnega srečevanja premaknilo, prej se je utrip zgoščal ob vhodu iz pasaže Maximarketa, zdaj se je preselil k vhodu ob Parku Sveta Evrope. Park imamo v upravljanju in smo ga začeli uporabljati tudi kot prizorišče za nekatere naše prireditve, kar se zelo lepo obnese.
Videti je, da postaja družabna razsežnost v kulturi na splošno vse pomembnejša.Verjetno tudi zato, ker se je komunikacija med ljudmi v precejšnji meri preselila v digitalni svet, pri čemer postaja fizično srečevanje vse dragocenejše. Prav kulturni dogodki so tisti, ki omogočajo ljudem s podobnimi nagibi, da se srečajo, četudi se med sabo ne poznajo. Pri obiskovalcih naših festivalov in celo pri imetnikih abonmajev opažamo, da se začnejo doživljati kot neke vrste skupnost. Opazijo na primer, če kdo manjka… Določene stvari, ki so jih navajeni, pa razumejo tudi kot svojo pravico. Med Liffom denimo obiskovalci pojedo tono jabolk; če jih kakšen dan zmanjka, nastane neverjetno razburjenje (smeh).
Tik preden ste nastopili položaj, je vaš predhodnik Mitja Rotovnik izjavil, da je Cankarjev dom v najtežjem finančnem položaju v zgodovini; tudi sicer se programska sredstva v zadnjih letih krčijo. Kakšne so trenutne razmere?Cankarjev dom ima okoli 9,5 milijona evrov letnega proračuna; od tega je približno 45 odstotkov lastnih prihodkov, dobro polovico pa dobimo iz javnih virov, predvsem od ministrstva za kulturo. Res je, da imamo za program na voljo približno milijon evrov manj kot pred leti, toda naša glavna težava – pa ne samo naša – je ta, da že četrto leto ne dobimo praktično nobenih sredstev za vzdrževanje infrastrukture in nakup tehnične opreme. Kulturni proračun za te namene znaša le poldrugi milijon evrov za vso državo, kar je res malo. Iz lastnih prihodkov lahko temu namenimo 350.000 evrov letno, kar zadošča le za najnujnejše stvari in nikakor ni dovolj.
S tem povezanih zagat je več; ena je varnost izvajalcev in obiskovalcev, druga pa, da Slovenija na področju tehnične opremljenosti v primerjavi s svetom nazaduje. Še pred petnajstimi leti smo imeli večino tehnične opreme, ki so jo za svoje produkcije potrebovali gostujoči izvajalci, zdaj se vse pogosteje dogaja, da moramo za posamezna gostovanja opremo najemati iz tujine, kar se še dodatno zažira v naša programska sredstva. Vendar je stanje v Cankarjevem domu še razmeroma dobro v primerjavi z nekaterimi drugimi javnimi zavodi. Ob novem protikadilskem zakonu, ki na odru prepoveduje tudi kajenje tobačnih nadomestkov, ker da prav tako ogrožajo zdravje zaposlenih in občinstva, sem nehote pomislila, da razmere, kakršne so izza odra mnogih naših gledališč, še huje škodijo zdravju zaposlenih. Zakaj to nikogar ne moti?
Vam sicer določila omenjenega zakona povzročajo kaj težav?Mislim, da je protikadilski zakon pomembna tema, o kateri se premalo govori. Pa ne zaradi kajenja kot takega, ampak zaradi vprašanja, ali je umetnost neko specifično področje družbenega izražanja ali ni, in kdo je tisti, ki določa njene meje. V izhodiščih za naslednji nacionalni program za kulturo piše, da naj bi bila umetnost svobodna, avtonomna in verodostojna. Toda sprašujem se, kako naj bo umetnost svobodna, če jo druga zakonska področja vsako leto bolj omejujejo; problematičnih danes postaja veliko stvari, ki nekoč niso bile: ne le kajenje, ampak denimo tudi uporaba živali, četudi gre za humano uporabo živali, če lahko tako rečem. Če se bo ta prostor dovoljenega še naprej ožil, se bo pojavilo vprašanje, kako sploh še ustvarjati in kakšna je prihodnost umetnosti – ter navsezadnje tudi družbe.
Kot pojasnjujete, lahko Cankarjev dom v obstoječem obsegu deluje le s pomočjo občutnega deleža lastnih sredstev. Morate zato program oblikovati pragmatično?Oblikujemo ga tako, da ohranjamo ravnotežje med zavestnim tveganjem in pričakovanim. Nikakor se nočemo odreči projektom, za katere menimo, da so umetniško pomembni, čeprav vemo, da bomo zanje porabili precejšen delež subvencije in ustvarili bolj malo lastnega prihodka. Govorim denimo o področjih, kot so zahtevnejše oblike jazza, sodobna resna glasba, eksperimentalni odrski projekti. Obenem seveda programiramo tudi dogodke, za katere upamo, da bodo prinesli več lastnih prihodkov in bodo nekako »nahranili« one, ki imajo zaradi specifičnosti omejen doseg, podobno, kot to počnejo večji centri v tujini. Po eni strani je pač treba ostati poslovno zdrav, toda po drugi se zavedamo, da smo tudi nosilec platforme za ustvarjanje zahtevnejših umetniških del.
