Fant, ki od daleč spominja na našega najboljšega hokejista Anžeta Kopitarja, je po razglasitvi rezultatov v čustveni izjavi povedal, da gre za zmago glasbe z vsebino, s čustvi. Jasno, namigoval je na nastope, ki jih zadnja leta gledamo na sicer izvrstno organiziranih spektaklih, ki bolj spominjajo na maškarado in cirkus kot na glasbene nastope. Sobral je enostavno popevko, ki je bliže evergrinom iz petdesetih kot plesnim poskočnicam, ki zadnja leta zmagujejo na evrovizijskih festivalih, zapel v portugalščini. Tudi zato je njegova zmaga, ob desetinah, ki so se trudile s skladbami v zadnjih letih v že kar tradicionalno polomljeni angleščini, vredna še veliko več. Lahko bi celo rekli, da pomeni nekakšen korak naprej v razvoju festivalov.
27-letni Sobral, ki je leta 2009 nastopil v portugalskem glasbenem resničnostnem spektaklu Idol in je imel doslej zgolj en album in z njega dve manjši uspešnici, je celo bolj kot z glasbo nase opozoril s televizijskim nastopom, na katerem je nosil majico z napisom SOS Refugees, po naše Pomagajmo beguncem, kar so mu organizatorji celo zamerili. Sobral se je branil, da ne gre za politični, ampak za humanitarni slogan. Ja, mlademu glasbeniku dobro kaže, očitno se bo v globalnem glasbenem poslu kar dobro znašel. Konec koncev mu je uspelo prepričati organizatorje, da je tako težak srčni bolnik, da mora na vajah nastopati namesto njega njegova sestra, ki je, mimogrede, napisala besedilo za skladbo.
A bolj kot Sobralova majica se zdi politična odločitev evrovizijskih delavcev, ki jo je diktirala ukrajinska oblast, da ruska predstavnica Julija Samojlova ni smela nastopiti v Kijevu. Prek satelita, to bi še šlo, v živo, v glavnem mestu Ukrajine pa ne. Ukrajinska tajna služba je zahtevala prepoved nastopa, ker je zmagovalka ruskega predtekmovanja leta 2015 »nezakonito« vstopila na Krim in tam nastopila. Pa čeprav je Samojlova na Krimu samo prepevala, ne pa streljala, še več, Samojlova je nenevarna oseba z mišično atrofijo in je že otroštva v invalidskem vozičku. Ruski evrovizijski odbor je že napovedal, da bo Samojlova skladbo Flame is burning (Plamen gori) zapela na naslednjem tekmovanju, ki bo očitno v Lizboni. Se pa mimogrede poraja vprašanje, kaj se bo zgodilo, če se bo ukrajinska nogometna reprezentanca uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu, ki bo leta 2018 v Rusiji. Kaj če jih ne spustijo čez mejo in se na tak način maščujejo ukrajinskim oblastem?
Pa naši? Slovenski predstavnik Omar Naber je ves čas zelo slabo kotiral na stavnicah in se v torkovem predtekmovanju pričakovano ni uvrstil med najboljših 26. Ob pevčevih izjavah, da smo premajhni, da torej nimamo dovolj prijateljev, ki bi glasovali za nas, da ni denarja za pravo promocijo, pa ne gre pozabiti, da ima Slovenija po navadi realne možnosti, da se uvrsti v zaključni krog (na sam vrh pa ne), če ima močno, prepoznavno skladbo in avtorje oziroma ekipo, ki se tudi sama potrudi z idejami. Pred dvema letoma recimo duet Maraaya, pred tem Sestre, Nuša Derenda… Drugače rečeno, na evrovizijskem tekmovanju je treba storiti nekaj posebnega, da te opazijo. Tokrat tega Slovenija (spet) ni imela. Med 42 popevkami sta dobila manj točk samo San Marino in Latvija.
