Vili Kovačič zatrjuje, da ima v rokah že 4000 podpisov, več kot dovolj, da lahko začne zbirati 40.000 podpisov za razpis referenduma o najpomembnejšem zakonu te vlade. Vili Kovačič, če verjamemo njegovim grožnjam, ki jih je ubesedil z geslom »Referenduma se ne bojimo«, je gospod, ki ima v rokah usodo vlade Mira Cerarja.
Suhcen sivolasi gospod se opisuje kot aktiven državljan. Ne omahuje, ko je treba iti na ulico mahat s transparentom, niti ko je treba mimoidoče cukati za rokav in moledovati za podpis kakšnega zahtevka ali peticije. Pred približno petimi leti se je Vili Kovačič, tedaj kot predsednik drugega društva, Davkoplačevalci se ne damo, odločil, da ustavi projekt TEŠ 6. Ko to ni šlo, si je zadal, da ustavi vsaj državno poroštvo zanj. Tudi to mu ni uspelo, a njegov namen je bil plemenit. Tedaj je začutil svoj življenjski smoter, četudi šele v jeseni življenja, in se oklical za poslednjega Mohikanca v boju proti korupciji.
Neuspeh pri prizadevanjih za ustavitev megalomanskega projekta mu je pravzaprav šele dal pravi zagon; spomladi 2014 si je tako zadal, da spremeni ustavo in z njo določen volilni sistem. Jeseni istega leta je pred sodiščem v imenu Odbora 2014 pojasnjeval, kakšna krivica da se dogaja Janezu Janši. Trdno stoječ ob Alešu Primcu je leto dni zatem zbiral referendumske podpise proti družinskem zakoniku in se z braslovškimi kmeti vozil na traktorju ter pozival k premiku predvidene trase tretje razvojne osi. Gospoda Kovačiča zelo dobro poznajo tudi nekdanji in sedanji državni voditelji, saj je nanje naslovil nekaj ducatov pisem. Pisal je tudi Wernerju Hoyerju, predsedniku Evropske investicijske banke.
Zdaj je Vili Kovačič poosebljenje vseh tistih, ki si prizadevajo predrugačiti ali ustaviti gradnjo drugega tira. Je borec za pravice občanov Črnega Kala, zastopnik davkoplačevalcev, varuh pred pohlepom oblastnikov in zadnji branik suverene države pred Madžari. Vili Kovačič je skratka tisti, ki bo, če mu bo dano, lastnoročno ubranil Slovenijo pred zlobnim madžarskim diktatorjem Viktorjem Orbanom – tega najbrž ni treba posebej predstavljati – ki bi se prek drugega tira polastil koprskega pristanišča in mimogrede še stegnil roke po strateških ozemeljskih točkah.
Moto Vilija Kovačiča in njegovega društva je »Pravica vedeti, ne dolžnost verjeti«. V tej maniri si prizadeva »škodljiv« in »nedodelan« zakon o drugem tiru z referendumom zrušiti, ker naj bi ta zakon uzakonjal krajo. Z uspelim referendumom pa bi po lastnih besedah rad dal vladi predvsem možnost, da projekt docela domisli in trenutno predvideno enotirno progo predrugači v dvotirno. Ali pa celo docela spremeni traso. Tako niti evropskega denarja ne bi potrebovali.
Pravica vedeti, Vili Kovačič ima tukaj prav, je univerzalna. Hudič pa je, kot vedno, v podrobnostih in sovražnik se skriva tam, kjer ga najmanj pričakujemo. Viliju Kovačiču namreč njegovega bržkone plemenitega namena ne bo uspelo uresničiti, niti če mu uspe veliki met in z referendumom zruši zakon o drugem tiru. Enotirno progo na predvideni trasi je namreč že leta 2010 zacementiral državni prostorski načrt, ki ga je sprejela vlada Boruta Pahorja.
