Za nastop na slovesnosti ob 70-letnici zavoda so si gojenci izbrali pomenljivo pesem. »Jaz ne grem v šolo, ne, ne grem v šolo, jaz bom kar počitnice imel… Vem, da je svet ploščat, da kuščar je kosmat, in vem, da tri krat štiri je deset…« so peli besedilo Adija Smolarja.
»Ob tej pesmi si mislim: Seveda, saj nihče noče hoditi v šolo. Ampak če malo bolj pomisliš na prihodnost, ugotoviš, da šolanje potrebuješ za življenje,« je povedal 15-letni Staš, ko je po prireditvi sedel z najboljšima prijateljema, 14-letnim Markom in 15-letnim Janom. Vsi trije vedo, da svet ni ploščat, da kuščar ni kosmat in da trikrat krat štiri ni deset. Ker kljub težavam, ki so jih imeli, hodijo v šolo. »Nihče ne hodi z užitkom k pouku, a se je treba potruditi. Nekatere stvari me zanimajo,« je nadaljeval Staš: »Rad ustvarjam iz lesa in kovine, občudujem stroje.« Ko bo prihodnje leto končal osnovno šolo, bo šel na srednjo šolo za strojništvo.
Računalnik osamljen zaradi kazni
Ko je Jan prišel v zavod, je imel 14 let. »Prišel sem zaradi tatvin, ropov, pretepov, izsiljevanja,« je dejal. Tega zdaj ne počne več. »Vem, kakšne posledice bodo, če se bom še ukvarjal s tem in kje bom pristal. Ne v zavodu, ampak kje drugje.« Ko je prišel v zavod, je bil njegov odziv negativen, kot je po besedah psihologinje Marjete Dečman pri večini. Potem se je odpor počasi začel izgubljati. Vse do danes, ko pravi, da sprejema hišna pravila in kazni, ki jih učenci dobijo ob prekrških.
V Smledniku Jan ne hodi le v šolo, ampak ima tudi druge naloge. Učenci, razdeljeni v skupine, sami čistijo prostore, pomagajo pri urejanju okolice, sodelujejo s starejšimi občani, včasih pomagajo pri delu na polju. Telefon lahko uporabljajo le pol ure zvečer. Imajo računalnik, a ga zdaj zaradi prekrška enega od učencev nekaj časa ne bodo smeli uporabljati. Za konec tedna gredo domov.
»Če si zelo priden, greš v petek ob 13. uri, če si malo manj, ob 15., če si naredil kakšen večji prekršek, kot so pretepi, vnos cigaret in konoplje, pa v zavodu ostaneš ves konec tedna,« so pojasnjevali. Jan si po koncu šolanja želi dobro službo. »Tako, da bo denar padal z neba,« se je nasmehnil. Ve, da take ni, zato bi bil rad kuhar, je dejal.
Markova strast so avtomobili in motorji. Rad bi bil avtomehanik ali pa kuhar. V Smlednik je prišel, ko je bil star 13 let. »Nisem hodil v šolo, zapletel sem se v slabo družbo, kadil marihuano in cigarete. Marihuane sem se odvadil, cigaret pa ne,« je dejal. Dodal je, da je v zavodu zelo napredoval. Slabe navade je opustil, ima dekle in razmišlja o prihodnosti. »Nekoč bi imel rad dobro službo, avto ter isto dekle, kot jo imam zdaj. In z njo družino. Ko bom star dvajset let.« Zavod je njihovo gnezdo, pravijo fantje, drugi dom, kjer kujejo načrte za prihodnost. Prvi dom je še vedno tisti, kjer so doma.
Resna sprememba zahteva vsaj leto dni
Za otroka, ki pride v zavod, je bistveno, da pedagogi z njim vzpostavijo stik, pridobijo zaupanje. »Za nas je uspeh, če z mladostnikom navežemo stik, da nam zaupa, verjame. Da upošteva pravila in da se poskuša vključiti v družbo in v okolje,« je dejala psihologija Marjeta Dečman in dodala, da je za resno spremembo potrebno vsaj leto dni. Pri delu z otroki se držijo vodila, da morajo biti pravila jasna, a da morajo biti učenci hkrati deležni topline. Prostora imajo za 40 otrok, več kot polovica pozneje konča srednjo šolo, nekaj njihovih gojencev se je vpisalo tudi na fakultete.
Ko je ob obletnici učence nagovoril predsednik Borut Pahor, je rekel, da so drugačni. Pa so res? »V zavodu jih jemljemo kot običajne otroke, ki imajo različne intelektualne sposobnosti, od podpovprečnih do nadpovprečnih. Le v takšnih okoliščinah so se znašli, da potrebujejo več pomoči,« je dejala Dečmanova in dodala, da so po eni strani enaki, po drugi drugačni, vsak pa je edinstven človek.«
