Če se vzgojnim težavam otroka ali mladostnika pridružijo še duševne težave, na primer odvisnost, ali če je otrok agresiven, ga zelo verjetno v vzgojni zavod, kamor ga lahko napoti sodišče ali center za socialno delo, ne bodo sprejeli. To se lahko zgodi celo rosno mladim otrokom. Desetletne deklice v enem od zavodov po naših informacijah niso sprejeli zaradi »prehude vedenjske problematike«, ki pa je bila glavni vzrok za napotitev vanj.
Sprejeli je niso, ker bi deklica potrebovala pedopsihiatrično obravnavo, te pa v večini zavodov nimajo. Pred vrati vzgojnega zavoda je ostala tudi 16-letnica, ki je prenehala obiskovati šolo, uživala drogo, vzgojne strategije njenih staršev pa niso bile uspešne. V zavod je niso sprejeli zaradi zasvojenosti, kajti za zdravljenje te bi potrebovala specialistično obravnavo.
Otrok oziroma mladostnik se tako vrti v začaranem krogu. V vzgojni zavod naj bi šel zato, ker mu v družini ne morejo več pomagati, a ker ga tam ne sprejmejo, ostane še naprej doma – brez ustrezne pomoči ali pa ga namestijo na psihiatrično zdravljenje skupaj z odraslimi, kar seveda še malo ni ustrezna rešitev. Pred nekaj leti so centri za socialno delo našteli 45 otrok, pri katerih so imeli težave z namestitvijo. Po ocenah Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije naj bi jih bilo zdaj že od 200 do 300.
»To, da jim ne moremo pomagati, je strokovna katastrofa,« je prepričana sekretarka skupnosti mag. Darja Kuzmanič Korva. V neprijetnem položaju niso le otroci in njihove družine, ampak tudi izkušeni vzgojitelji, kadar otrokovim težavam niso kos. To je na lastni koži doživel tudi nekdanji vzgojitelj v vzgojnem zavodu, danes ravnatelj osnovne šole Livada Goran Popović. Želel je pomagati dečku, pri katerem je v zavodu začutil hudo stisko. »Da bi ga razbremenil, sem ga odpeljal na sprehod. Ko sva bila v gozdu, je pobegnil za ogrado k bikom. Nisem vedel, kako ravnati. Bil sem v dilemi, ali naj stečem za njim in tvegam, da ga med reševanjem iz ograde morda poškodujem sam, v nasprotnem primeru bi ga lahko poškodovali razjarjeni biki.« Dogodek bi se lahko končal tragično, vzgojiteljem pa je bil v poduk, da pri primerih otrok s psihičnimi težavami lahko odpovedo tudi najbolj izkušeni vzgojitelji.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je že pred letom in pol pozvalo centre za socialno delo, naj jih seznanijo s težavami, ki so jih imeli v letih 2012 in 2013. Prejeli so (le) 31 odgovorov, vseh centrov pa je 62. Sedemnajst jih je navedlo, da so imeli težave v 31 primerih namestitev ali odpustov. Obsežno raziskavo so naredili tudi na Inštitutu za socialno varstvo. Ugotovili so, da zavodi otroke najpogosteje zavrnejo prav zaradi potrebe po pomoči specialistov, pa tudi v primerih, ko bi bil sprejem potreben pred koncem šolskega leta, ko je otrok premalo motiviran ali ko odklanja odhod v zavod. Zavrnejo celo otroke, ki med prazniki, ob koncih tedna in med počitnicami nimajo kam.
Poleg pedagoške še zdravstvena oskrba
Kljub opozorilom pristojnim se v zadnjih letih ni veliko spremenilo. Izjema je vzgojni zavod Planina, kjer so po besedah ravnateljice dr. Leonide Zalokar vzpostavili celostno obravnavo otrok in imajo poleg vzgojiteljev zaposleno tudi zdravstveno osebje (psihiatra, kliničnega psihologa, zdravstvene tehnike in diplomirane zdravstvenike). Potrebo po takšni spremembi so glede na nakopičene težave otrok, ki so bili napoteni v zavod in jih zgolj s pedagoškimi metodami ne bi mogli rešiti, začutili sami; zgledovali so se tudi po tujih izkušnjah. Potem ko je njihov program, nagrajen kot družbena inovacija, potrdil strokovni svet na ministrstvu za zdravje, so si morali na ZZZS izpogajati še uvrstitev v splošni dogovor za plačilo zdravstvenega osebja. Da bi se praksa razširila še na druge vzgojne zavode, bi torej potrebovali sistemsko zakonsko podlago. Na potezi je ministrstvo za izobraževanje, ki je pristojno za zavode, skupaj z ministrstvom za zdravje, ki bi moralo poskrbeti za zdravstveni del ureditve.
V naši državi je 10 vzgojnih zavodov s 460 razpoložljivimi mesti. Trenutno je zasedenih 383. V petih zavodih sprejemajo tudi mladostnike, storilce kaznivih dejanj, zato bi bilo dobro v iskanje rešitev vključiti tudi pravosodno ministrstvo, meni Polona Urh, svetovalka v strokovni službi varuha človekovih pravic. Po njenem opažanju je za premajhen napredek na tem področju krivo tudi pogosto menjavanje ministrov in njihovih sodelavcev. Manjkajo tudi roki, ki bi si jih pristojni zadali za reševanje težav.
Različna stališča o prehodnem centru
Mnogo omenjenih otrok ima težave duševnega izvora, ki bi potrebovale ustrezno diagnozo in terapijo. Zato bi bilo dobro, da bi imeli center, ki bi takšno pomoč zagotavljal izključno otrokom in mladostnikom, meni Zalokarjeva. A Urhova ob tem opozarja na odprta strokovna vprašanja, ki bi jih morali doreči strokovnjaki skupaj s pristojnimi ministrstvi. Kot pravi, je zelo težko določiti čas, ki bi ga nameščeni otroci lahko preživeli v takšnem centru, saj za diagnozo enega lahko potrebujejo en mesec, za drugega pa tudi do pol leta. Vprašanje je tudi, ali bi zadoščal le en takšen center v državi, predvsem pa bi njegova postavitev zahtevala znatna sredstva. Zapleta pa se že pri kadrovski okrepitvi vzgojnih zavodov, saj s trenutno strukturo zaposlenih otrokom z nakopičenimi težavami niso kos.
Pred desetletji je vlogo tako imenovanega prehodnega doma opravljal Mladinski dom Jarše, se spominja Urhova. A mnogim tudi takrat v predpisanem času niso mogli diagnosticirati vseh težav. Za mlajše otroke je bilo težko organizirati redno obiskovanje pouka.
A ne glede na vse, so zavodi tisti, ki bi se morali prilagoditi potrebam otrok in ne obratno, razmišlja Zalokarjeva. Pred dvema desetletjema so bili otroci z duševnimi ali čustvenimi težavami redkost, danes jih odkrivajo že pri osemletnikih. Tisti, ki jih v vzgojne zavode vendarle sprejmejo, pa se tam brez ustrezne pomoči ne počutijo dobro, meni Darja Kuzmanič Korva. To po njenem mnenju botruje tudi vse številnejšim pobegom iz zavodov. Lani so jih na policiji zabeležili kar 527.
