Dvoma nikoli ni bilo: avto, ki bi ga z največjim veseljem zapeljal v svojo garažo, je bil od nekdaj aston martin DB5. Za tiste, ki me poznajo, to ni presenečenje, saj vedo, da sem ljubitelj filmov o Jamesu Bondu, tajnem agentu 007 z licenco za ubijanje. DB5, ki so ga proizvajali med letoma 1963 in 1965 ter je odigral naslovno vlogo v filmu Goldfinger (1964), ima veliko skupnega tudi z Markom Reichmanom. Možakar, ki se je sicer rodil šele leto po upokojitvi legende na štirih kolesih, je namreč danes odgovoren za obliko vseh modernih astonov martinov, tudi tistih, ki se vozijo v filmih o britanskem agentu.
Takšen je bil tudi DB10, oblikovan in narejen na izrecno željo angleškega režiserja Sama Mendesa, ki se je podpisal pod filma Skyfall (2012) in Spectre (2015). »Avto naj bo takšen, da naj si ga kot tipičnega Bondovega predstavlja že vsak otrok, ki prvič gleda film o agentu,« je bila režiserjeva želja. Med vrsticami si je želel, da bi bil DB10 moderna interpretacija DB5, ki je za mnoge arhetipski Bondov avto. Za potrebe snemanja so jih izdelali deset, eden izmed njih pa je na dražbi kasneje dosegel 2,4 milijona britanskih funtov.
Da danes postaneš glavni oblikovalec avtomobilov, so potrebne izkušnje in v Sheffieldu rojeni možakar z diplomo iz industrijskega oblikovanja jih ima. Njegova karierna pot se je začela pri Roverju, nadaljevala pri BMW in Fordu, vse dokler se leta 2005 ni zaposlil pri Astonu Martinu. Podjetju, katerega sopomenka so bili od nekdaj lepi avtomobili. »Naši kupci se vanje preprosto zaljubijo. Izdelujemo redke avtomobile. V naši 103-letni zgodovini smo jih tako skupno izdelali le kakšnih 80.000, trenutne letne zmogljivosti tovarne pa so 4000 avtomobilov. Za primerjavo: Toyota jih izdela deset milijonov na leto. Astoni martini so zato ekskluzivni in ročno izdelani,« pojasnjuje veliki ljubitelj pohištva, ki se dnevno v službo vozi z vantageem, podpisal pa se je tudi pod modele vanquish volante, DB11 in vulcan ter malčka cygneta.
Okušanje hrane kot menjava avtomobila
Ima službo, ki mu jo zavidajo mnogi. Tudi zato, ker je privilegiran in vsake tri mesece zamenja avtomobil, ki ga vozi. Z razlogom. »To lahko primerjam z dobrimi restavracijami in njihovo hrano, pomembno je, da preizkusiš vse,« je slikovit ljubitelj kuhanja, za katerega prijatelji pravijo, da bi bil zlahka dober kuhar. Kuhanja se je učil pri sloviti restavraciji z dvema Michelinovima zvezdicama Belmond Le Manoir, šest tednov pa se je izpopolnjeval tudi na Japonskem. »Kuhanje je podobno dizajniranju, saj so tehnike zelo pomembne, upoštevati je treba tudi temperaturo in čas. Rad razumem znanost, ki obdaja stvari.« Njegov prvi avto je bil rdeči austin healey sprint, narejen istega leta, ko je bil rojen. Z njim je opravil vozniški izpit, restavrirala pa sta ga skupaj z bratom. Danes je njegova zbirka obsežnejša, saj mu stanje na bančnem računu to omogoča, ob starejšem land roverju prve serije, dveh športnih avtomobilih in ducatiju 996 pa je ponosen na 62 let star traktor massy ferguson TE20.
Čeprav je že od mladih nog vedel, da bo oblikovalec avtomobilov, pa je študiral industrijsko oblikovanje. Študija sicer ne jemlje kot obveznega na poti do uspeha, a se je brez diplome v oblikovalski oddelek po njegovih besedah precej težje prebiti. Učenje osnov oblikovanja pa je ključno, saj tako spoznaš, kako proces dizajniranja sploh poteka in kako se posamezni materiali razlikujejo med seboj. »Vedno obstaja določen pritisk, ali boš kos vsem rokom, toda samo dizajniranje mi je v velik užitek. Je pa res, da smo pogosto omejeni tako s časom kot finančnimi sredstvi. Da je model one-77 zapeljal na cesto, smo potrebovali dve leti, ves čas pa smo vedeli, da gre za poseben avto, saj še nikoli prej nismo izdelali štirikolesnika, ki je naprodaj za 1,2 milijona funtov. Prvič smo se poigravali s karbonom in aluminijem.«
Dediščina igra pomembno vlogo
Za prodajni uspeh so nujne raziskave, vsaki dve leti ima tako prezentacijo smernic v avtomobilski industriji. Njegova ljubezen pa računalnikom navkljub še vedno ostaja – skiciranje. Marek vsakodnevno uporablja preprost črn kemični svinčnik, pa četudi za vsega pet minut. »Ko vidim kaj zanimivega, to vedno tudi skiciram, a na svoj način. Za oblikovalca je znati pravilno skicirati podobno, kot je za vse ljudi pomembno znati pisati. Skozi skico komuniciram in se izražam. Vsako besedo, ki jo slišim, si skušam predstavljati v povezavi z avtomobilom. Vse imajo pomen in vsako besedo je mogoče vizualno predstaviti,« pojasnjuje možakar, ki med svojimi kolegi najbolj ceni Gerryja McGoverna iz Jaguarja Land Roverja, Walterja de Silvo iz koncerna Volkswagen in Petra Schreyerja iz Kie. Z nekaterimi oblikovalci pa se tudi druži, kot na primer s Thomasom Ingenlathom iz Volva, s katerim sta skupaj študirala. »Bil sem na nekaj porokah, rojstnih dnevih in tudi pogrebih družinskih članov oblikovalcev. Ko potujem, vedno pošljem tekstovno sporočilo kolegom, ali smo v isti deželi in se dobimo na pijači.«
Aston Martin je podjetje, v katerem igra dediščina izredno pomembno vlogo. Na svetu ni veliko avtomobilskih znamk, ki so starejše od stoletja. Zgodovina jim daje kredibilnost, kupci pa se zavedajo, da se odločajo za nakup nečesa ekskluzivnega. »Astona martina moraš prepoznati, tudi če ne vidiš njegove značke. Predvsem pa mora biti lep, saj je lepota nekaj, za kar se od nekdaj zavzemamo.« Zanj je pomembno, da spoštujejo ikonične modele iz preteklosti, ideal pa vidi v porscheju 911. »Ali lahko ločite novega od originalnega in 50 let starega? Lahko, a sta si na neki način zelo podobna.« Med dizajni, ki niso povezani z avtomobili, so mu najbolj všeč kolesa storck iz karbonskih vlaken, ki so lepo oblikovana. »Če bi kaj obesil na steno, bi to zagotovo bilo to kolo,« pojasnjuje, med avtomobili, ki jih je sam oblikoval, pa izpostavlja tretjo generacijo range roverja in rolls-roycea phantoma. Trenutno ga najbolj veseli sodelovanje z Red Bullom in njihovim oblikovalcem Adrianom Neweyem, kodno ime avtomobila z 12-valjnim sredinsko vgrajenim motorjem je AM-RB001, izdelali naj bi jih vsega 150. In kako bi sam s takšnim športnikom preživel dan? »Lahko malce posanjarim? Odpeljal bi se na dirkališče Le Mans v Francijo, se ob vrnitvi ustavil na dobrem kosilu, nato pa avto parkiral v svoji dnevni sobi. Natočil bi si vina in si avto ogledoval ves večer, kot da je skulptura.«
