»Prvič sem videla tako hudo poškodovanega otroka, pa sem specialistka kirurgije že devet let,« je v preiskavi povedala kirurginja Petra Rupar, ki je v jeseniški bolnišnici 2. julija lani sprejela deklico, komaj dveletno Arino, ki je tri dni pozneje umrla v ljubljanskem kliničnem centru. Sojenje obtoženima za povzročitev njene smrti – mami Sandi Alibabić in njenemu partnerju Mirzanu Jakupiju – se je na kranjskem sodišču nadaljevalo z branjem prevodov sporočil, ki sta si jih pošiljala obtožena, in pričevanjem zdravnikov v preiskavi.
Najprej sms-i
»Srce moje, oko moje.« »Pogrešam te. Ljubim te.« »Kje si življenje moje, brez tebe ne morem živeti.« »Kdaj bo konec službe, da te vidim, oko moje, ljubezen moja.« To so bila sporočila, ki sta jih obtoženca pošiljala v dnevih in tednih pred smrtjo Arine drug drugemu. Deklica je bila v teh sporočilih omenjena le kot »stoka«. »Grobijan spet vse iz omare zvlekel. Ne zamujaj, duša. Ubil jo bom,« je bil preveden sms, ki ga je Jakupi poslal Alibabićevi sredi maja lani. Napačen prevod prevajalke je bila beseda »grobijan«, saj so vsi v sodni dvorani vedeli, da prevod nima čustvene konotacije besede »stoka«, kar bi kvečjemu lahko prevedli kot živina.
Mala Arina ni bila grobijan, da pa je bil nekdo (po mnenju tožilstva seveda oba obtožena) z njo milo rečeno grob, je razvidno tudi iz zaslišanj zdravnikov, ki so imeli prvi opraviti s hudo poškodovano deklico. Marko Krajnik je zdravnik družinske medicine, ki je 2. julija dežural na jeseniški urgenci, kjer so sprejeli klic mame, da deklica ne diha. Na njegovo priporočilo, naj začne oživljanje, je mama dejala, da je v službi in da je z deklico doma njen partner. »Vrata v stanovanje so bila odprta. Moški nama je pokazal deklico. Ležala je v temni sobi na jogiju na tleh poleg polomljene postelje. Videti je bilo, kot da ima epileptični status. Moški je rekel, da je taka že eno uro. O poškodbah ni rekel nič. Nasploh na moja vprašanja ni odgovarjal tako, kot bi pričakoval od skrbnega starša. Deklica je dihala, a je trzala z rameni. Ena zenica je bila širša od druge in neodzivna, zato sem posumil na poškodbo glave. Moški je rekel, da se ni nič udarila. Prišla je mama. Bila je histerična, hotela je videti otroka, a takrat smo jo že nesli v rešilca,« je pripovedoval Krajnik.
Zaslišan je bil tudi njegov oče Franci Krajnik, ki je bil dekličin pediater. »Sin mi je povedal, kaj se je zgodilo, in kmalu sem izvedel, za katero deklico je šlo. Arino je na preglede vozila mama. Nazadnje 23. decembra 2015. Zaradi bolezni. Zamujala pa je s sistematičnim pregledom in cepljenjem. Enkrat sem jo srečal, ko je prišla s starejšo hčerko. Obljubila je, da bo Arino pripeljala na obvezno cepljenje,« je povedal pediater. Ni prišla.
Ko se prižge rdeča luč
V jeseniški bolnišnici je 2. julija lani deklico prevzela kirurginja Petra Rupar. »Vedeli smo, da je nekaj narobe z možgani. Imela je tudi podplutbe na ritnicah in nogah ter opeklinske rane na rokah. Slikali smo glavo in ugotovili hude poškodbe v napredovalni fazi. CT je pokazal na akutni in kronični hematom. Deklica je bila poškodovana. Ni šlo za bolezensko stanje.« Odpeljali so jo v ljubljanski klinični center. Tudi dežurna nevrologinja Tina Vipotnik Vesnaver je pregledala CT-slike in ugotovila podobno. En hematom je nastal pred mesecem dni ali več, drugi pred največ tremi dnevi. »Ob takem stanju se nam vedno prižge rdeča luč, saj gre za poškodbe od tretje osebe. Sama se tako ne bi mogla udariti. Če bi šlo za naključje, bi imela le hematom ene, ne pa dveh starosti.«
Jutrišnje nadaljevanje sojenja bo zaradi razkrivanja družinskih razmer in pričanja mladoletnih Arininih sester zaprto za javnost.
