Skoraj petino ameriških diplomantov v tehnologiji sestavljajo ženske, njihove kode pa so povečini sprejete le, če ne izdajo svojega spola, kažejo zadnje raziskave, ki temeljijo na 1,4 milijona uporabnikov platforme Github. Ne le da že deklicam v zibelko položijo sporočilo, da znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika niso zanje, pri delodajalcih prav tako še vedno obstajajo zadržki pred njihovo nosečnostjo in porodniškim dopustom ter nadaljnjo potrebo po skrbi za otroke.
Vsi ti stereotipi ženske še vedno držijo v pesti, tako da imajo manj možnosti, kot jih imajo moški, pravi Sarah Noyes iz organizacije Speak with a geek (SWAG). »Ženske, ki jim uspe preskočiti te ovire in najdejo zaposlitev v industriji, pa se s tem še ne izognejo vsem izzivom. Imajo 45 odstotkov možnosti, da prodrejo na področje tehnologije, obenem pa imajo tudi več možnosti od moških kolegov, da ga zapustijo v roku enega leta,« je Sarah Noyes povzela ugotovitve raziskave Harvard Business Reviewa iz leta 2014. Po njenih besedah se namreč ženske v tehnologiji obenem soočajo še s seksističnimi »šalami«, pomanjkanjem prostora za doječe mame, nefleksibilnim delovnikom in primanjkljajem mentoric.
Za več samozavesti in odgovornih del
Stanje pri nas je precej podobno kot čez lužo, pritrjuje Alja Isaković, prva diplomantka medijskih komunikacij pri nas in doktorska študentka na fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI) z leti izkušenj v startupovskem svetu. Zase sicer pravi, da ni težko prišla zraven, večji problem se pojavi pri vztrajanju na področju.
»Na sestankih se mi je večkrat zgodilo, da sem morala dokazovati svoje tehnično znanje, ki je bilo pri moških kolegih predpostavljeno. Podoben problem so razne šale in opazke na račun žensk (in drugih manjšin), ki so nekaj vsakdanjega na področjih, kjer smo ženske v manjšini. Zaradi teh na videz neškodljivih opazk se spodbuja občutek drugačnosti. Večkrat sem naletela tudi na problem, da sem označena kot 'tečna', ko sodelavce opomnim na to, kar je treba narediti, medtem ko se pri moških kolegih enako vedenje obravnava kot povsem naravno. In še bi lahko naštevala,« je o izkušnjah z delovnega mesta, ki jih je teoretično orisala Sarah Noyes, pripovedovala Alja Isaković. A je ta opozorila še na dejstvo, da si pogosto tudi ženske same škodijo s tem, ko imajo premalo samozavesti in ne upajo sprejeti priložnosti z večjo odgovornostjo.
Tudi pri nas se razlike med fanti in dekleti začnejo delati že zelo zgodaj, se strinja domača sogovornica. »Dober primer so denimo igrače. Pri deklicah je poudarek na punčkah in princeskah, fantom pa so namenjeni avtomobilčki in druge tehnične igrače. S tem otrokom že od mladih nog sporočamo določena pričakovanja glede njihove vloge v družbi. Nadaljuje se v šoli, kjer se deklice nagrajuje za pridnost, fante pa za drznost. Dekleta, ki jih kljub temu zanimata tehnika in naravoslovje, se morajo v najstniških letih navaditi na to, da so na svojem izbranem področju v manjšini, kar ni vedno prijetno ali preprosto,« pripoveduje Isakovićeva.
V resnici so programiranje začele ženske
Ena glavnih protagonistk začetniških delavnic programiranja za ženske pri nas dodaja, da so v prijavah na brezplačne programerske delavnice za ženske prebrale tudi veliko zgodb o tem, kako dekleta doma ali v svoji bližnji okolici niso dobila podpore, ko so izrazila zanimanje za denimo računalništvo. In tako tudi pri nas še vedno velja splošna percepcija, da je programiranje moški poklic.
»Zato moramo ženske pri odločitvi za tovrstne poklice imeti večjo notranjo motivacijo kot moški kolegi, za katere se nekako pričakuje, da so naravno nadarjeni za tehniko. Če poznamo zgodovino računalništva, je to seveda povsem neutemeljeno prepričanje, saj smo programiranje začele ženske,« poudarja programerka, ki se rada pošali, da ji je mama ob vsem sestavljanju in razstavljanju računalnikov pozabila povedati, da to ni opravilo za deklice.
Veseli jo, da se je o tem v zadnjih letih začelo govoriti tudi v javnosti, da imamo iniciative, kot je Dan za punce, ki poskuša dekletom predstaviti različne poklice na tehničnem in naravoslovnem področju. A hkrati bi lahko naredili še več, je prepričana. »Dekleta je treba podpirati od mladih nog naprej, ne le v trenutku, ko se odločajo o vpisu na fakulteto. Pri tem je pomembno, da jim predstavimo vzornice s teh področjih. Težko se je odločiti za nekaj, za kar sploh ne veš, da obstaja. Pomemben vpliv imajo tudi mediji, ki ženske v določenih vlogah premalo prikazujejo ali pa jih sploh ne.«
Za bolj »ženske« poklice se odločijo v srednji šoli
V resnici namreč dekleta v osnovnih šolah tehnika zanima skoraj v enaki meri kot fante, samozavest izgubijo šele v srednji šoli in se potem raje odločajo za bolj »ženske« poklice. Isakovićeva zato meni, da bi morali v šolah vse mlade spodbujati k ustvarjalnosti in razvijanju potenciala na različnih področjih, ne pa da jih pripravljajo le na uspešno opravljanje mature. In ob vsem tem na fakulteti za računalništvo ugotavljajo tudi, da srednješolci ne dobijo prave predstave, kaj sploh je na primer računalništvo, zato je razumljivo, da se težje odločajo za študij ali poklic, o katerem imajo lahko napačne predstave ali pa o njem sploh nič ne vedo.
Dekleta se lahko kadar koli po nasvet zatečejo k iniciativi CodeCatz, kjer običajno jeseni organizirajo večjo programersko delavnico za ženske. Programerske mačke se redno udeležujejo različnih dogodkov stroke, kjer se trudijo predvsem poiskati govornice, ki bi s svojim znanjem obogatile program konferenc in s tem navdušile ženske za tehnologijo. Za to je v veliki meri zaslužna še ena programerska mačka, Erika Pogorelc, ki je prav tako lahko navdih mladim dekletom. Izučena frizerka se je namreč odločila, da bo raje frizirala računalniške kode, in pri 26 letih odšla študirat na FRI, po študiju odšla za leto dni v Kanado, nato pa sodelovala z ameriško neprofitno organizacijo Peer 2 Peer University, prek katere je med drugim delala z univerzo MIT in Mozillo.
