»Tule ima motor, tule ima senzor, s tem programom pa ga upravljava.« Devetošolec Rok iz Ljubljane je s kolegom Timom sedel pred računalniškim ekranom in po zraku mahal z miniaturnim vozilom, sestavljenim iz lego kock. Na mizici pred njima je ležalo še sto koščkov, ki jih bo treba v vozilo vgraditi ali pa pospraviti nazaj v predal. »Nisva se še odločila, kaj bo. Morda bo tank,« je rekel Tim. »Ampak bo brez orožja. Morda bo samo oklepnik,« ga je popravil Rok.
Najbrž bo osemkolesnik. Tej misli se je težko izogniti.
Prostor v tretjem nadstropju ljubljanske fakultete za elektrotehniko je bil poln robotov in kuštravih glav, ki so z roboti kovale velike načrte. Ob osrednji mizi je dajala Ana iz Kamnika, edino dekle v prostoru, najbolj umirjen vtis. »Če bi na robota pritrdili večja kolesa, bi nam morda lahko popoldne postregel čaj,« se je nasmehnila. »Lahko bi ga naučili razlikovati med različnimi vrečkami čaja.« Zvenelo je kot napoved udobne prihodnosti.
»Saj se samo igrava!«
Ana, Rok in Tim so z dobrim ducatom osnovnošolcev in mlajših dijakov za ves teden zasedli enega od fakultetnih kabinetov. Udeležujejo se tradicionalnega poletnega tabora inovativnih tehnologij, ki ga na elektrotehniki organizirajo že petnajsto leto zapored. Medtem ko bo večina slovenskih učencev in dijakov v zadnjih prostih dneh pred začetkom šolskega leta doktorirala iz počivanja, se dobrih dvesto mladcev in mladenk ubada s protoznanstvenimi problemi. Kako na primer robota iz lego kock prepričati, da na poligonu sledi črni črti, in kako preprečiti, da bi se pri polni hitrosti zaletel v steno? Ali kako ga naučiti, da na steni poišče rdečo barvo? »Saj vidite, da se samo igrava,« se je zasmejal Rok. »Da ga sestaviva do konca, bo trajalo še kakšnih dvajset minut. Potem ga bova dvajset minut programirala. In to je to.« A hkrati, je rekel, je igranje trening za naprej. »Veliko služb bo nekoč izginilo,« je razkril svoj pogled na prihodnost. »Robotika, elektrotehnika in računalništvo pa so poklici, ki bodo ostali. Ti bodo najvarnejši pred izgubo službe.«
»Po petnajstih letih že lahko rečemo, da se učenci, ki so bili pri nas poleti, kasneje vračajo kot študenti,« je rekla koordinatorica tabora, doktorska študentka elektrotehnike Nina G. Frelih. »Namen tabora je tudi razbijanje stereotipov o elektrotehniki: večina si še vedno predstavlja, da tu okrog hodimo v belih haljah in da postavljamo električne daljnovode. V resnici pa je električna tehnologija danes vse kaj drugega.« Frelihova je iz žepa potegnila pametni mobilni telefon. »Poglejte, učence in dijake skušamo ozavestiti, da se z mobilnim telefonom nismo kar rodili, čeprav je tako videti. Za to, da imamo danes v žepu takšen visoko zmogljiv računalnik, so morali znanstveniki pred nami dolgo zelo temeljito delati, raziskovati, opravljati poizkuse. Tehnološki napredek ni samoumeven, kot se zdi.«
Okna na daljavo
Ena od trinajstih delavnic na poletnem taboru, ki poteka od nedelje do petka, temelji prav na uporabi mobilnih telefonov. Alex, dijak tretjega letnika elektrotehnične šole v Portorožu, je imel pred seboj ploščico, pokrito z žicami in svetlečimi diodami, računalnik in pametni telefon. Razmišljal je, kako iz tega sestaviti sistem, ki bo »vedel«, ali so doma zaprta okna. »Recimo, da grem na obisk k prijatelju, pa začne deževati. Kliče me mama in vpraša, ali sem zaprl okna,« je Alex predstavil realen scenarij. »Če bi imel na oknih pritrjene magnetne senzorje, kar je povsem enostavno, bi lahko to, ali so zaprta, preveril na mobilnem telefonu. Povezal bi ga z domačim senzorskim sistemom.« Ampak če bi se izkazalo, da so okna odprta, bi še vedno moral iti po dežju peš domov in jih zapreti? »Tudi to bi se dalo urediti na daljavo,« je rekel Alex. »Z malo truda bi šlo.«
Vzdušje na elektrotehniški fakulteti je ta teden optimistično. Delavnice segajo od robotike prek bioelektrike do multimedije. V učilnicah in na strokovnih ekskurzijah – včeraj so bile tri skupine na obisku v nuklearki Krško, danes pa jih gre nekaj na ogled najuspešnejšega slovenskega vzhajajočega podjetja Outfit7 – se rojevajo nove ideje.
»Tudi nenavadne ideje so dobre. Tu smo zato, da jih pomagamo izpeljati,« je rekel Alexov začasni mentor, sodelavec fakultete Gašper Parte. Nekateri dijaki in učenci že ob prijavi na tabor povedo, da ne potrebujejo učitelja, ampak zgolj pomočnika za razvoj svojih zamisli. To so zamisli, iz katerih lahko nekoč nastane tudi novo tehnološko podjetje. »Udeleženci našega tabora so tisti, ki bodo nekoč zviševali BDP Slovenije in potegnili državo naprej,« se je nasmejal Parte.
