Zaradi njegovega načina plezanja so ga klicali švicarski alpinistični stroj. Bil je pionir tako imenovanega atletskega alpinizma. Ni maral, če so njegovo plezanje označevali za ekstremno. »Zame je plezanje ekstremno takrat, ko težav nimaš pod nadzorom,« je dejal avgusta lani. Seznam njegovih rekordov je impozanten. Dvainšestdeset dni je potreboval, da je zgolj z lastnimi napori obredel in splezal na vseh 82 alpskih štiritisočakov. Bil je prejemnik zlatega cepina za vzpon po zahodni steni Anapurne v le 28 urah. S svojimi tveganimi solo vzponi brez varovanja je vzbujal veliko pozornosti. Strahospoštovanje vzbujajočo 1800 metrov visoko Eigerjevo severno steno je preplezal v dveh urah in 22 minutah, ne da bi uporabil vrvi in varovala. Aprila se je odpravil v Himalajo, kjer je konec maja nameraval podreti še en rekord. Njegov cilj je bil zaporedoma povzpeti se najprej na Mount Everest (8848 metrov) in nato še na Lotse (8516 metrov). V enem pohodu in brez uporabe dodatnega kisika. Še preden se mu je uspelo lotiti rekordne ture, pa se je 30. aprila zjutraj ponesrečil med aklimatizacijskim pohodom na Nuptse (7861 metrov). Kaj natanko se je pripetilo, ne bo nikoli znano, saj je bil na gori sam. Po prepričanju strokovnjakov je morala biti nesreča, Steck ni postal žrtev lastne lahkomiselnosti. V steni je zdrsnil in padel tisoč metrov globoko. Njegova smrt je pretresla alpsko državo. Minister za šport ga je posthumno označil za največjega švicarskega športnika. Na nogometnih stadionih so njegovo smrt obeležili z minuto molka.
Smrt švicarskega alpinističnega stroja
Reinhold Messner o 40-letnem Švicarju ni imel dobrega mnenja. Alpinistu Ueliju Stecku je očital, da ga ni privlačila mističnost gora, temveč da so pri osvajanju vršacev zanj štele samo minute in preplezani višinski metri. Kljub temu je bil Steck eden največjih, če ne največji alpinist sodobnosti.
»Zame je plezanje ekstremno takrat, ko težav nimaš pod nadzorom,« je dejal Ueli Steck avgusta lani.
