Reinhold Messner, alpinist: V moji starosti postajajo gore čedalje višje

Pred šestdesetimi leti je bil alpinizem ekskluzivno evropska stvar, dogajal se je med francoskimi Alpami in Slovenijo, bili so seveda še Angleži in Japonci, zdaj pa je globalna aktivnost, v skoraj vsaki državi sveta lahko najdete odlične alpiniste, ki imajo vse možnosti, da plezajo na najvišjih gorah in v najtežavnejših stenah. Plezanje je postalo žanrsko in tehnično razvejano, s kopico novih načinov in pristopov. V tradicionalnem plezanju je težko še kaj doseči, vsi najvišji vrhovi so že zdavnaj osvojeni, tudi po najtežjih smereh.

Drži, pojavljajo se novi in novi, zelo dobri plezalci. Če že ni mogoče nič novega narediti na osemtisočakih, nastajajo na nižjih vrhovih neverjetne smeri, mogoče šele danes, takšne, ki jih v »mojih« časih ne bi mogli splezati.

Da, pred nekaj meseci sem bil na Mount Kenyi. V Himalajo še vedno odidem na kakšen nižji vrh, seveda ne na zahtevno plezanje, za to sem prestar, gre bolj za kulturni kot športni interes. Angažiral sem se tudi v okviru programa ponovne gradnje po katastrofalnem lanskem potresu v Nepalu.

To sem imel v sebi že kot otrok. Vedno sem znal najti dobro smer, hitro sem znal razumeti, kako se spreminja vreme, prepoznati dobro skalo za plezanje. Zdaj, v starosti, postajajo gore čedalje višje. Če bom pri osemdesetih, petinosemdesetih, ne vem, kakšno starost bom dočakal, prišel na vrh tritisočaka, bom zelo srečen. Kot otrok sem začel z nižjimi vrhovi in z njimi bom, upam, tudi končal.

Preprosto sem spremenil svoje življenje in dejavnosti. To ni nič nenavadnega. Na začetku, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sem bil izvedenec za plezanje v skali, vse moje navdušenje je bilo usmerjeno v to. Želel sem plezati na meji mogočega, splezati to, česar ne bi mogel nihče drug. Potem sem leta 1970 ob vzponu na Nanga Parbat pomrznil in izgubil večino prstov na nogah. Mojih možnosti za napredovanje v skalnem plezanju je bilo konec, nisem bil več sposoben za skrajno zahtevno skalno in ledno plezanje. Zato sem začel svojo drugo fazo življenja in postal izvedenec za plezanje na skrajnih višinah ter začel osvajati osemtisočake.

Seveda, nekaj popolnoma drugega. Iz tega je nastala petnajstletna strast, mogoče celo nekoliko ozkogledna v želji po osvojitvi vseh štirinajstih osemtisočakov. Niso me zanimale lahke smeri, plezati sem hotel po težkih. Zagotovo sem deloma tudi jaz »kriv« za današnji sloves osemtisočakov, ki v resnici niso nič tako zelo posebnega. Plezanje na skrajni višini je zgodba o trpljenju in strahu. Tistemu, ki pravi, da je v tem veliko užitka, ne verjamem. V resnici je nevarno, še posebno če ni šerp, fiksnih vrvi in višinskih taborov. Narediš eno samo napako in si mrtev.

Vidim ga kot način izražanja samega sebe. V obupne razmere, na skrajno višino greš le zato, da se boš vrnil. Po vrnitvi iz nečloveškega sveta, za katerega ljudje nismo narejeni, iz osame in mraza, se počutiš ponovno rojenega, dobiš novo možnost. Ta izkušnja je tako močna, da si jo želiš doživeti znova in znova, postaneš odvisen, zaradi tega moraš trpeti.

Po normalni smeri gre danes na Everest na stotine ljudi. Pomembno se mi zdi, da se tako ti »turisti« kot vodje takšnih odprav zavedajo, kaj počnejo. Če mislijo, da delajo pravi alpinizem, nimajo pojma o tem, kaj alpinizem res pomeni. Vendar tega ne obsojam in marsikdo me sovraži, ker zagovarjam sobivanje alpinizma in turizma.

Pri tem ne gre toliko za alpinizem, ampak za preživetje, posebno v nižjih predelih Alp, kjer ljudje živijo že tisočletja. S pomočjo pametnega turizma, utemeljenega na kmetijstvu in usklajenega z njim, je mogoče doseči obstanek ter preživetje ljudi in njihove živine. Če želimo ohraniti gore v Evropi in zagotoviti, da bodo mladi ljudje še naprej živeli tam, pa moramo sami prevzeti odgovornost – za doline, zemljišča, kmetije in tudi za smučišča. Zdi se mi nujno, da se poišče »koalicija« med ljudmi, ki živijo v hribih, in tistimi, ki želijo vlagati v bolj množične dejavnosti v hribih, še posebno v divjih, neokrnjenih, visokih gorah, ki bi morale ostati takšne tudi v prihodnosti. Tudi sam imam na južnem Tirolskem biokmetijo, vidim, kako kmetije propadajo, zato se mi zdi pomembno, da na pravi način ustavimo to propadanje. S svojim zgledom želim pokazati, kako je mogoče danes ohraniti kmetijstvo v hribih.

Športne dejavnosti v naravi bi morali početi le z minimalno opremo, na najčistejši mogoč način, nikakor pa ne tako, da bi kar koli ogrožali in uničevali. Živimo v obdobju, ko bi morali razumeti, da plezanje in alpinizem nista nujnost. Za ljudi je nujno gibanje, sicer pa moramo bolj paziti na planet, manj uporabljati avtomobile in podobne stvari.

Da, pet let sem bil poslanec v evropskem parlamentu, po tem sem se lotil novega izziva, svojega petnajstega osemtisočaka, postavljanja serije muzejev Messner Mountain Museum. Lani smo odprli zadnjega, šestega, pri tem projektu pa gre bolj za kulturno delo, za željo, da vse svoje znanje o gorah posredujem javnosti.

Takrat sem si polomil koleno in nisem mogel početi nič aktivnega. V evropskem parlamentu sem se posebej ukvarjal s problemi Alp. Tako politika kot plezanje sta igra, čeprav sta si povsem nasprotna. Če bi svetovni voditelji šli za nekaj dni skupaj plezat v gore, bi se stvari zagotovo obrnile na bolje.

EU je v nevarnosti, če bi razpadla, bi vsi ogromno izgubili, izgubili bi perspektivo. Mislim, da posamezne nacije zunaj EU sploh nimajo prihodnosti. V EU smo vložili šestdeset let, mogoče bomo za močno zvezo potrebovali še petdeset let, vendar nas to ne bi smelo ustaviti.

Ustvariti želim nekaj filmov.

V resnici me gore ne zanimajo preveč, posneti želim filme o ljudeh. Zanima me človekova narava.