Hudo nevarno je razmišljanje o tem, do kdaj in koliko se kakšnega človeka »splača zdraviti«, kdo je vreden zdravljenja in kdo ne, kako bi družba lahko prihranila, ko ga ne bi zdravili ali mu »humano pomagali« na oni svet.
Pa imajo zdravniki to pravico? Mar Hipokratova zaprisega ne pripoveduje nekaj čisto drugega?
Kot opozorilo o hudo nevarnem razmišljanju je svoje dodal še dokumentarni film o zloglasni evgeniki. Ta je grozljiv dokaz, kam lahko pripelje takšno najprej »očiščevalno« in zatem »varčevalno« gledanje in kako strašne so lahko »strokovne zdravniške odločitve« o tem, za koga se splača in kdo ni vreden, da živi, kdo stane družbo preveč in je zato prav, da ga ni.
Neodpustljiv greh, ki ne bi smel ostati nekaznovan.
In še nekaj mi ni jasno. V tistih (prejšnjih) časih:
– ni bilo toliko zdravnikov, ampak čakalnih vrst skoraj ni bilo;
– vsak človek (tudi star) je bil vreden spoštovanja in zdravljenja;
– dobil je zdravila brez doplačila ali plačila;
– sam ameriški predsednik Bill Clinton je z neverjetnim spoštovanjem gledal na našo izjemno organiziranost in uspešnost zdravstva;
– kaj se je zgodilo v teh svobodnih 25 letih;
– je zdravnikov manj kot pred 25 leti:
– se je število Slovencev podvojilo;
– so Slovenci res toliko bolj bolni, da so takšne čakalne vrste;
– sta denar in dobiček postala edino merilo vrednosti človeka, življenja;
– se bo starostna meja, do kdaj se splača človeka zdraviti, nižala v dogovoru med stroko in politiko glede na ekonomsko stanje države?
Človeka mora biti strah. Ampak nekaj je gotovo, dr. Šorli. Staramo se vsi, tudi vi.
Bojte se vaših mladih učencev, ki bodo povzeli vaša razmišljanja, vi boste pa stari.
Mira Kofler, Škofja Loka