Razstava primerno predstavi likovni opus slikarja, ki je po impresionistih dodal novo dimenzijo v slovensko likovno ustvarjalnost v času, ko so prevladovali modernejši tokovi. Zaradi tega slogovno takrat ni bil zanimiv mlajšim sodobnikom, ki so iskali nove poti z modernejšimi pristopi (Avgust Černigoj, Milko Bambič), zato ga tudi niso vabili k sodelovanju. Pogosto je bil spregledan, čeprav ga je stroka cenila in vedno prikazovala kot našega edinega marinista.
Morje je bilo Sirku zapisano v genih. Rojen v Svetem Križu nad Tržaškim zalivom se je k morju vračal vse življenje. Žal pa je bil slikar precej odsoten (služenje vojaškega roka, enoletni študij v Benetkah, vpoklic v cesarsko mornarico in končno leta 1929 beg pred fašizmom v takratno Jugoslavijo). Šele s prihodom na Štajersko se razvije v pristnega slikarja morja, kar je posledica nostalgije. Po koncu vojne je zadnji dve leti življenja preživel med rojstnim Križem in Celjem, kjer je umrl. Morje je ostalo Sirkov glavni navdih in glavna preokupacija tudi v krajih globoko v celini, voda pa neizčrpen slikarski izziv.
Že takoj, ko stopimo skozi vrata razstave, pade v oči večja slika Morje (1940), majhna lesena jadrnica, ki jo je nenadoma zajelo neurje z grozečimi oblaki. Valovi se razpenjeni dvigujejo iz temne modrine, kakor je druga svetovna vojna zajela male nepripravljene ljudi. Sirk je realistično zajel zgodbo, ki jo je sam mnogokrat doživel na poti proti beneški laguni. Glavni junak zgodbe je narava in človekova prežetost z njo, kar je severnjaška značilnost, kaže pa se tudi vpliv beneške svetlobe v svetlo-temnem kontrastu in barva, ki oblije kraj v razpoloženje. Levo od te slike opazimo delo Ladje se vračajo (1935) s slogovno drugačnim pristopom, v katerem se zgodovinska vsebina preobraža v alegorijo. Sirk je v slogu barvnega realizma stopnjeval strastne barve, sijoče in mehke intenzivnosti, tako značilne za mediteransko radost, lokalne barve pa je nadgradil s čustvenim razpoloženjem, ki realistični motiv preobražajo v simbol. Gre za hrepenenje slikarja, da se vrne v kriški portič in pomaga vrniti ugled slovenskemu ribištvu, ki je počasi usihalo. V kontekstu slovenskega slikarstva je opozoril, da smo Slovenci ribiški in pomorski narod. Večina Sirkovih mediteranskih motivov je nekje vmes med omenjenima slogoma. Omeniti je treba vsaj še Sirkovo obvladovanje figure in portreta v beneškem chiaro-scuru, posebno mali portret Moja mati (1929), tik pred odhodom v Jugoslavijo. Na njenem obrazu se rišeta zaskrbljenost za sina in negotovost ponovnega snidenja.
Sirkova dela ostajajo dokument izgubljenega časa in vse do danes niso izgubila privlačnosti.
